Uprizoritev ni umetniška, pač pa didaktična v najbolj plastičnem smislu, učinkuje kot učna ura o tem, zakaj in kako je ples prispel do svoje trenutne pojavne oblike ali, še bolje, do svojih pojavnih oblik. Skupina EKG, ki je svoje virtuozne sile letos ojačala še s tremi novimi članicami, in sicer Japonko Noriko Nišidate, Hrvatico Anjo Rupnik in Francozinjo Liso Magnan, je kališče sodobnega plesa postavila na romanske dvore v 16. stoletju, kjer so povili specifične dvorne plese, ki so se nazadnje sestavili v priljubljeno baletno tehniko. Nadalje so nam prikazali, kako je ples v začetku 20. stoletja v glavah in telesih umetnikov, kot so bili Rudolph Laban, Mary Wigman, Isadora Duncan in drugi, prešel svojo emancipatorno fazo in se zopet obrzdal v modernih avtorskih tehnikah s preloma 20. stoletja (graham, cunningham, limón). Kolesje razvoja je uprizoritev povlekla še skozi ameriški postmoderni odlomek s Stevom Paxtonom, Trisho Brown, revolucionarko Yvonne Rainer in drugimi avtorji, ki so se ples trudili misliti najprej kot gibanje, šele nato (če sploh) kot estetski fenomen; to jim je dovoljevalo, da so na oder povabili vsakodnevne akcije, kot so hoja, sedenje, stanje, gestikulacija. V prikazu geneze sodobnega plesa smo gledalci učenci lahko videli tudi, kako so ples delali veliki evropski avtorji plesnega oziroma fizičnega gledališča in kakšen zgodovinski položaj zavzema formacija En-knap sama.
Ob trku s sodobnim plesom je predstava izgubila značilno sistematičnost, ki pritiče analizi preteklega, in se – dobesedno – odprla gledalcem. Plesalci so kot plesni subjekti spregovorili tudi o sebi (na podoben način, kot so to storili že v predstavi Megla stoletja), potrkali na lastno avtonomnost in avtonomnost drugih. Simpatična performativna rešitev, s katero je komunikativnost plesa dobila svoj sodobni značaj.
Predstava Pozor, hud ples 2: Vrnitev legend se je zgodovine plesa lotila kronološko, ne pa problemsko, s čimer se je – ironično – izognila problemom zgodovinjenja in analiz ter proizvedla precej konsistentno sliko nekega razvoja, ki jo lahko mirno použijejo še neobveščeni oziroma tisti, ki bi želeli imeti neko osnovno vednost in znanje. In, priznajmo si, takšna je večina, zato je s tega stališča uprizoritev izjemno dobrodošla. Kdor pa ve ali vidi dlje, od predstave ne bo odnesel nič bistvenega, mu pa k sreči ne bo niti nič bistvenega odvzela – ob takih priložnostih se lahko zave, da so gradniki vsega kompleksnega običajno sila preprosti.
