Prav zato je bil izplen iz Ravelove baletne glasbe spet nasproten. Že sama po sebi je Ravelova partitura mučno posejana z nekaj motivičnimi in zvočnimi domisleki, okoli katerih potem ves čas nemočno kroži. Interpretacija zato potrebuje zbranost in jasno odmerjanje redkih kontrastnih delov. Villaume je svoj pogled zastavil zbrano, a se je potem kaj kmalu utopil v enoličnosti in razvlečenosti, nekaj mest, ki jih kot kontrastno folijo ponuja skladatelj, pa ni znal dovolj učinkovito izrabiti. To velja tudi za sklepni del glasbe, ki jo sicer poznamo kot Drugo baletno suito, iz katere je sicer izstopil občutljiv solo flavte, končni ples pa se ni želel razbohotiti zares dionizično.
S temeljitim premislekom se je zdel sestavljen tudi koncert iz cikla Confine aperto, ki ga pripravlja Zavod Sploh: vodil je od renesančnih del za brenkala, s katerimi je kitaristični duo, v katerem delujeta Stefan Conradi in Bernd Gehlen, želel nakazati pot od tradicije k avantgardi in posledično navezanost slednje na prvo, sledil pa je izmenjujoči niz skladb, ki sodijo v modernistično in avantgardistično izročilo glasbe druge polovice 20. stoletja, pri čemer so nas še posebej morale zanimati izvedbe Cageovih del in končni Kaglov »spektakel« – torej dela, ki se kljub odsotnosti racionalnih razlogov izogibajo naših »institucionaliziranih« koncertnih odrov.
V temelju dobro premišljeni nastavki koncerta pa so se žal kaj kmalu razblinili. Izvedba Dowlandove galiarde, originalno napisane za lutnjo, in zaigrane s štirimi rokami na eni kitari, je kljub izvajalskim zdrsom zvenela še zabavno, veliko manj pa zdolgočaseno in s tehničnimi napakami posejano preigravanje dveh duetov iz Valderrábanove glasbene zbirke Silva de Sirenas. Zato se ni bilo mogoče znebiti občutka, da se glasbenika k nedoločnosti Cageove glasbe obračata zaradi lastnih tehničnih omejitev, kar nikoli ni v prid promociji sodobne glasbe. Toda tudi v treh Cageovih skladbah – Zvoki Benetk, Water Walk in Štiri6 – se nista izkazala s kakšno navdihujočo fantazijo: ne glasbeno in ne zabavnjaško. Tako je s svojo povsem resno neprizadetostjo (kot zvočilo je na primer uporabil »pojoče« prašičke, z odpiranjem dežnika najbolj je razprl tudi vizualno komponento Cageovega dela) in predanostjo Cageovi arbitrarnosti izstopil Tomaž Grom, čigar prispevek pa je bil v nesoglasju z neinventivnostjo gostov in pianistko Nino Prešiček, ki je za klavirjem poustvarjala bolj prefinjene, modernistične zvočnosti. Tudi v kolažu Kaglovih primerkov instrumentalnega gledališča nisem zaznal izrazite poante, resnega povezovanja gledališkega in glasbenega. Ker me tudi druga izbrana sodobna dela – J. Mainka, V. Dinescu, B. Franke – niso ne vem kako navdušila, me je koncert navdal predvsem s spoznanjem, da se je treba arbitrarnosti, kakršna je inherentna avantgardni glasbi, lotiti s previdnostjo in resnostjo. Površinskost v tem primeru rezultira v formuli »anything goes«, ki prav gotovo ni bistvo Cageove poetike. Seveda bi morda koncertu veljalo dodati bolj jasno »povedno« noto: prevesti naslove skladb in poslušalcem razložiti tudi njihovo konceptualno ali kompozicijsko-tehnično ozadje. To je ob želji po povečevanju števila poslušalcev gotovo samoumevna nujnost.
