Ženski prvoosebni pripovedovalki razvežeta svoji osebni culi, poleg tega pa vsaka s svojega zornega kota portretirata begunca, ki se ne more odlepiti od svoje čudaške družine in njene zgodovine tam čez mejo, pa čeprav mu ta nenehno prizadeva notranje opekline. Tako je ob migrantski problematiki in intimističnih epizodah vsebinsko najmočneje podčrtana ideja o genetski determiniranosti.
V pripovedni sedanjosti, umeščeni v sredino devetdesetih let, ko je Slovenija komajda samostojno zadihala, Avstrija pa je bila tik pred vstopom v Evropsko unijo, so v ospredju predvsem odnosi med omenjeno trojico. Toda knjiga se pogosto zateka v preteklost, h konzerviranim zgodbam in čustvom, pri čemer avtorica spretno prehaja med različnimi časovnimi pasovi. Močan adut romana so tudi spolirani, pogosto intelektualno obteženi dialogi, čeprav pripoved nemalokrat poganja prav molčečnost osrednjih figur. Posebno patino daje delu prefinjen, ekstravaganten jezik, ki je tu in tam morda že nekoliko preveč impozanten.
Drugemu romanesknemu poskusu Miriam Drev ne gre veliko očitati, saj je Nemir vsekakor luciden in korektno spisan tekst, ki premore tako globino kot širino, uokvirjen pa je s premišljeno kompozicijo – a ga kljub vsemu pesti pomanjkanje energije. Z izjemo peščice presenetljivih zasukov namreč njegov ritem učinkuje podobno uspavalnemu sredstvu, kajti marsikatera sekvenca je pretirano razvlečena. Zaradi tega tudi jedrna zgodba na določenih pasažah razvodeni, čeprav se avtorici na pripovednem terenu uspe izmuzniti skozi zasilni izhod z nepričakovanim koncem.
