Iz konteksta takšnih premislekov gotovo izstopa koncert, naslovljen kot Večer mlajše skladateljske generacije – lahko bi se muzali ob misli, ali vsi izbrani skladatelji res sodijo v kategorijo »mlajših«, toda veliko bolj pomembno je bilo spoznanje, da glasba vseh zares diha skupni jezik osvobojene sedanjosti in kompozicijsko-tehnične dovršenosti, pri čemer ne moremo mimo spoznanja, da so si praktično vsi avtorji svojo končno izobrazbo pridobili v tujini in da nekateri med njimi živijo že povsem mednarodno umetniško življenje. Ob oceni koncerta ne morem mimo splošne ugotovitve, da je koncert kot celota segel močno nad povprečje sodobne slovenske glasbe, ki ponavadi polni nacionalne ustanove.
Tomaž Bajželj je svojo glasbo zastavil izrazito ekspresivno, pri čemer je v kontrastni maniri razpostavil veliko zanimivega materiala. Kompozicija je nihala od skrite poglobljenosti k pritajeni umirjenosti in nato tudi velikim gestam, pri čemer se je zdelo, da želi tudi slogovno zaobjeti celotni sodobni univerzum. Če se je zdel tak pristop pri skladatelju še pred časom izrazito mladeniški, je ob Turbulenci sence že bilo mogoče prepoznati formirano skladateljsko osebnost, ki želi glasbeno pripovedovati in izražati. Prav slednja gesta je zaznamovala tudi skladbo Ljubeče iznadBojane Šaljić Podešva, skladbo, ki se je najbolj dejavno odpirala inštrumentalnemu gledališču. Gledališkost dela se dogaja večinoma v polju glasbenega – zdi se, da so odrske geste izpeljane iz glasbenih akcij in ne obrnjeno, torej iz vsebinsko-dramaturškega premisleka. Šaljićeva tako še vedno tenkočutno mojstri predvsem zvočno podobo, ki je mojstrsko vpeta v večje gradacijske loke, ti pa se mestoma odprejo gledališkemu, refleksiji, humorju in celo dejavnemu družbenemu angažmaju. Slednji naj bi zaznamoval tudi skladbo Hitrost razpadanjaLarise Vrhunc, toda v resnici smo poslušali precej ponotranjeno delo, ki najprej navdušuje s svojo kompozicijsko popolnostjo. Skladateljica očitno izhaja iz osnovne glasbene ideje, ki je nato plod glasbenega razvoja: postopno razpadanje glasbene teksture, razpete med homogeni legato rogov in »trkanja« tolkalcev, je v nadaljevanju mogoče razumeti tudi kot metaforo za aktualni družbeni razkroj. V takšni uravnoteženosti imanentno glasbenega in sporočilnega je Vrhunčeva gotovo dosegla enega izmed svojih skladateljskih viškov.
Za Mateja Bonina in njegov Kvartet se zdi, da predstavlja predvsem stopnjo v skladateljevem nadaljnjem študijskem izpopolnjevanju. V krajšem delu, ki kombinira tišino in raznolike zvočne okljuke, je bilo mogoče spoznati boj za kristaliziranje strukturalno-tehničnega premisleka, ki se še ni »pomiril« in našel poti do končne sporočilnosti. Skladba »komaj« dvajsetletne Alje Zore pa je izkazovala jasen lok, zasnovan iz zaporedja vrhov in nižišč, zgostitev in razredčitev, solistične virtuoznosti in meditativne poglobljenosti. Iskanje kompozicijske samoniklosti Zoretovo še čaka, toda gotovo je na koncertno prizorišče stopila kot izjemen talent. Najbolj odločno pa je v Slovenski filharmoniji odzvanjala skladba Dvajset v petNine Šenk. Delo postavlja v središče recitatorja, ki ga ansambel podpira ali nanj reagira z velikimi, skorajda opernimi zvočnimi gestami. Te so zaradi svoje gostote, zvočne izdatnosti in hitrosti gotovo impozantne, ob sklepu prinašajo tudi jasen družbenokritičen poziv k uporu (vstaji?), toda obenem se zdijo ob mestoma literarno neizenačenih recitatorjevih iztržkih v marsičem tudi povnanjene, same sebi namen, ne dokončno pripete na vsebinsko substanco dela, ki si zastavlja težak problem: glasbeno zaobjeti slovensko zgodovino od osamosvojitve naprej.
Ob neskaljeni navdušenosti ob koncertu in prav zaradi nje pa velja skladateljem, predvsem tistim zares mlajše generacije, vendarle ponuditi miselno kost za glodanje. Poslušali smo kompozicijsko izpiljena dela, občutili jasno željo po preseganju glasbene larpurlartističnosti, slogovno poravnanje z mednarodnim modernističnim esteblišmentom. Zato se velja vprašati, ali mogoče umetnost v zadnjih treh desetletjih ni naredila vendarle še enega pomembnega koraka: da se je odprla konceptualnosti, prerasla tradirane forme predstavljanja, se postavila v domeno performativnega in intermedijskega, da je postala bolj refleksivna kot čutna. Ko bo storjen še ta korak, bo prišel trenutek prestopa iz vrhunskosti v pravo regeneracijo slovenske sodobne glasbe. Trenutna skladateljska generacija ga je zmožna.
