Režiser Matjaž Pograjc z ekipo izvajalcev v sestavi Primož Bezjak, Branko Jordan, Branko Potočan, Katarina Stegnar in Vito Weis najnovejši fizično-gledališki projekt konceptualno zasnuje kot še en primer znotraj svojega recentnega ukvarjanja s področjem športa. Če sta ga do sedaj zanimala nogomet in alpinizem, se je tokrat osredotočil na kolesarstvo. Tako je Pisto sveta udejanjil dobesedno na pisti: elipsasto obliko velodroma scenografija Tomaža Štrucla priredi v krožno dirkališče, na katerega z dveh strani vstopajo izvajalci (v barvitih kolesarskih opravah Mateje Benedetti), z ostalih dveh pa zremo gledalci. Na scensko pisto torej, nad katero poleg nekaj koles visi tudi peterica olimpijskih krogov kot znak iger, ki združujejo ves svet. Tako lahko v scenografski podobi ugledamo naslov predstave, ki si s tematskega vidika očitno želi zajeti področje v globalnem obsegu; šport skozi kolesarstvo kot teren, na katerem se zmaguje, teren, ki generira junake.
Da pa je način zajemanja globalen, skozi predstavo potrjujejo njene posamezne etape. Najprej je tu že samo kolesarstvo. Pri izbiri BMX-koles, ki jih izvajalci – to velja z vidika zahtevnosti naloge pač poudariti – zelo dobro obvladujejo, gre seveda za obliko prikaza, ki najbrž izide iz gledališko ustreznejše odločitve za to vrsto kolesa, z nemara tudi večjim možnim učinkom. A čeprav je BMX lahko le sredstvo za obravnavo kolesarstva kot takega, se med predstavo zazdi, da je v slednjega, v njegove različne discipline vendarle usmerjen nekoliko presplošen pogled. Morda bi bilo s stališča tematiziranja nenehne vpetosti v tekmovalno kolesje to tudi nepomembno. Toda kaj, ko sama gledališka obravnava ne pelje v smer odstiranja tekmovanj, temveč predvsem niza nekatere nanje vezane segmente. Tako Pograjc z ekipo (kot dramaturginja sodeluje Andreja Kopač, glasba, ki narekuje vzdušje, je delo dua Silence in Dead Tongues) goli »dirkalni« začetek zamenja z narativnim nadaljevanjem, ki se od spraševanja o vzrokih za človeško slo po ekstremih za trenutek ustavi pri skrhanem zakonskem odnosu, pa lažnem prijateljstvu in oportunističnem ravnanju predstavnika medijev. Potem ko so zadevi nadete poteze (filmske) kriminalke, se dotakne še področja uporabe dopinga, ki v tej zgodbi povzroča – glej, glej – halucinacije, tako da sledi še prizor cirkuškega značaja, z enim od olimpijskih krogov kot nadvse pripravnim sooblikovnim sredstvom. Pripovedovalec (Jordan), ki se kot glavni akter posveča primeru smrti kolesarja junaka, naposled še sam zapade v enako tekmovalno situacijo, kot bi bilo to tako enostavno, kot je, v enem bolj posrečenih trenutkov predstave, sestaviti zložljivo kolo in se z otroško veselostjo pognati v dir.
Že res, da predstava, ki jo izvajalci v vidnem obsegu »odplešejo« na kolesih, pritegne pozornost; enako drži, da izvedbeno od njih zahteva nemalo napora in mestoma postane že kar nevarna. A končni učinek vendarle težko temelji zgolj na tem, posebno ob prisotnosti posplošeno sestavljene, le malo domišljene zgodbe, ki ji ob naravnost neverjetnih odvodih manjka konkretnejši vnos humorja. Pa tudi odločnejša izbira poti: namesto težnje h tehtnejši obravnavi, ki jo je čutiti v zastavku projekta in opaziti pri vztrajnem vključevanju različnih vidikov širokega tematskega polja, a ne zaznati v delovanju celote, na primer preprosto izrazita gradnja na igrivosti.
