Na prvih dveh albumih je Dans Dans že oblikoval kompakten zvok kitarskega novojazzovskega tria z rock primesmi, vendar sta bila to predvsem albuma predelav izbranih skladb iz tako širokega in sočasno usmerjenega glasbenega polja, da so že s tem zbudili pozornost. Nekako je bilo videti, da grejo pri njih Ornette Coleman, Tom Waits, David Bowie in Ennio Morricone skupaj. Vsi navedeni so pač del bolj zvedavega, da ne rečemo izobraženskega miljeja mladih in starih, ki postavlja zahteve po žmahtni popularni godbi, ne pa po populizmu. Komadov drugih niso sploščili, marveč iz zahtevnih predlog naredili prepričljive svojstvene verzije, ki so bile sveže glede na številne poprejšnje obdelave. Ti aranžmaji so bili sicer slišno dolžni vzorom, predvsem zdajšnjim in bivšim newyorškim »downtownerjem«, a bend ni bil oponašalski. S tretjim albumom je bolj jasno, da imajo Dans Dans oblikovan, čedalje bolj o sebi prepričan zvok, izdelane poglede, kaj početi kot trio, v katere smeri igrati in ostati v koordinatah. Danes mrgoli podobnih bendov enakega instrumentarija, ki so bolj ali manj dolgočasni. Delati kitarski trio in umiriti že skoraj po definiciji vodilno vlogo kitare do te mere, da ne zbezlja takoj v razkazovanje virtuoznosti ali ekstravagance, in praviloma pogoreti do tal je že kar dosežek posebne vrste. Novost trojice je, da so vsi komadi plod njihovih skupnih naprezanj skoz vadbo, posamično skladanje, iskanje rešitev v muziciranju in premlevanju gradiva. To, da so ga posneli malone s prve v štirih dneh, enostavno pomeni, da so med številnimi špili akumulirali ogromno gradiva in zamisli. Ta bend res zbira izvrstne kose iz zgodovine glasb, Ellingtonovo »Fleurette Affricaine«, drugo so njihovi komadi. Album je bolj pritajen, tih, po starem bi rekli »triphopovski« vsaj v soundu, a bogat v zvenu. Trio rad oblikuje osnoven ponavljajoči vzorec, skozi katerega vodi melodijo in igro zdinamizira, le redko se spusti v bučno rockovsko eskapado, kitara je surferska ali prav steklena. Bas in boben s kakšno elektronsko šumečo podlago izdelujeta ambient zanjo, da jo potisneta na isto raven. Pravzaprav je 3 album »riffov«, ostinatov, ki se preobražajo in variirajo, vedno s kakšno sumljivo všečno melodijo iz nekega »filma«, ki se rad vrti, a se ne spomnimo njegovega naslova. V igri je še zmerom nekaj manierizmov iz različnih žanrov, trši rockovski izstopajo. Za zdaj jih pravi čas smelo zatolčejo. Dans Dans so v redu, malo zasenčen bend.
V redu, malo zasenčeno
Tale belgijski trio – plesa in še enkrat plesa (Dans Dans) – se je usedel. Spomnimo, v njem so električni kitarist Bert Dockx, električni basist Fred Lyenn in bobnar Steven Cassiers. 3 je njihov tretji album v dveh letih in pol. V živo smo slišali trio lani jeseni na drugogodbenem večeru v klubu Channel Zero, ponovno smo ga preverili letošnjo jesen na festivalu jazza v Skopju. Znajde se v stisnjenem in bolj odprtem, brbljajočem klubskem prostoru. Je namreč predvsem klubski bend, čeprav bi ga bilo mikavno preveriti na kakšnem večjem odru.
