koli smo se že v preteklosti pritoževali, da je zadnja leta Richard Wagner poniknil s slovenskih odrov in da so ga tudi v zgodovini slovenskega opernega gledališča bolj malo uprizarjali (in še to zgolj v Ljubljani, v Mariboru ga še niso), je ta vtis po lanskem Wagnerjevem letu malce popravljen. Tudi z odvodi, kot je nocojšnje gostovanje Opere HNK Zagreb z Lohengrinom na Ljubljana Festivalu, ter v pričakovanju prihodnjega poletja in napovedanega drugega dela tetralogije Nibelungov prstan z gosti iz sanktpeterburškega Mariinskega gledališča.
Slovenci in Lohengrin
V opernih hišah po svetu je Lohengrin najbolj uprizarjana Wagnerjeva opera, tako je bilo že v času skladateljevega življenja in tako je tudi na odru ljubljanske operne hiše, kjer je bila nazadnje uprizorjena leta 1961 kot sedma postavitev tega dela v Ljubljani. S šestimi uprizoritvami ji sledi Večni mornar, ki se je v zadnji različici lansko leto preimenoval v Letečega Holandca.
Slovenci so odlomek iz Lohengrina prvič poslušali na nekem koncertu v Ljubljani že leta 1873, torej »le« 23 let po nastanku opere, prvič sploh pa so Wagnerja poslušali že prej, leta 1858, ko je takratna Ljubljanska filharmonična družba izvedla »Zbor mornarjev« iz opere Večni mornar. Sicer pa je bil Lohengrin prva v celoti uprizorjena in v slovenščino prevedena Wagnerjeva opera na Slovenskem; to je bilo leta 1899, opero pa je prevedel Mihael Markič.
Kar nekaj odličnim slovenskim pevcem je uspel preboj na mednarodne operne odre, kjer so dobivali angažmaje tudi v Wagnerjevih operah. Eden takih je bil Josip Trtnik, ki se je rodil leta 1867 v Ljubljani. Bil je član najuglednejših evropskih opernih hiš, vendar je umrl že pri tridesetih in je imel za sabo le pet let umetniške kariere. Večkrat je nastopal v vlogi Lohengrina in Tannhäuserja. Tudi Josip Gostič je večkrat pel vlogo Lohengrina, Ana Pusar Jerič pa je bila Elsa v Lohengrinu v Benetkah, Dresdnu, Salzburgu, Madridu in Hamburgu. Na mednarodni sceni so se z Wagnerjevimi vlogami spoprijemali še Julij Betetto, ki je v Državni operi v Münchnu v dveh sezonah nastopil kar z 20 vlogami v Wagnerjevih operah, pa Emil Scario, ki si ga je v svojem gledališkem svetišču v Bayreuthu želel sam Wagner, pa ga je menda znal tudi zavrniti, ker mu je ponujal premajhen honorar. Omenimo še Marjana Rusa, Antona Orla, Marjano Lipovšek in Danila Merlaka.
Premiera brez skladatelja
Wagner je bil star 35 let, ko je napisal Lohengrina kot svojo šesto opero; toda kot vemo, se je skladatelj od prvih treh – Vile, Prepoved ljubezni in Rienzi – distanciral in za svojo prvo pravo opero štel šele Večnega mornarja. Temu sta sledila Tannhäuser in nato Lohengrin. Za tem se je skladatelj lotil gigantskega Nibelungovega prstana, kjer že govorimo o glasbeni drami, vmes pa je skomponiral še Tristana in Izoldo ter Mojstre pevce nürnberške. Po Prstanu je napisal samo še Parsifala.
Ker je moral Wagner zaradi političnega aktivizma zapustiti Dresden in naslednja leta preživeti v izgnanstvu (meceni so ga gostili v glavnem v Švici), ni prisostvoval krstni izvedbi Lohengrina leta 1850, ki ga je dirigiral Franz Liszt. Ta je kot weimarski dvorni kapelnik že leto prej krstil tudi Tannhäuserja, v povezavi z Wagnerjem pa je bil znan tudi po tem, da mu je moral »predati« sicer že poročeno hčer Cosimo in da je bil eden glavnih skladateljevih mecenov. Umrl je leta 1886, ravno med festivalom v Bayreuthu.
Ker bo glasba svoje govorila nocoj, omenimo v zvezi z njo le to, da je že uvodni preludij skladatelj sam označil kot »nebesni eter najčistejše modrine«. Librete je skladatelj vedno pisal sam, za tega pa naj bi ideje črpal iz nemške pravljice o vitezu z labodom bratov Grimm, iz srednjeveškega epa o Lohengrinu anonimnega turingijskega pesnika pa tudi iz Eschenbachove pesnitve Parzival. Vendar Wagnerjev Lohengrin nima le pravljičnega oziroma mitološkega ozadja, temveč tudi zgodovinsko: dogaja se v času vlade Henrika I. Ptičarja v 10. stoletju, ko se je odpravljal v vojno proti Madžarom. Ravno ta »politični« kontekst pa je leta 1936 iztrgal iz celote tudi Hitler, ko je bayreutsko postavitev Lohengrina tistega leta združil s praznovanjem tisočletnice smrti kralja Henrika I. Ptičarja.
Upanje v novo družbo
Libreto Lohengrina bi čisto na kratko tekel nekako tako: Lohengrina, viteza z labodom, bogovi pošljejo, naj pomaga dekletu, brabantski kneginji Elsi, nato pa se z njo poroči. Prosi jo le, da ga nikoli ne vpraša po njegovem rodu, ker bo sicer moral za vedno oditi. Ker pa Elsa to pozneje vendarle stori, resda na prigovarjanje zlobne grofice Ortrud, ki je zaroto skovala skupaj s soprogom Friederichom von Telramundom, je tragični konec pač neizogiben.
V dramskem smislu je Elsa najbolj pasiven lik od vseh Wagnerjevih likov, tudi kar zadeva druge opere, čeravno je hkrati tudi najbolj prisoten lik na odru – Else ni le 15 minut drugega dejanja. Večji interpretacijski izziv predstavlja Ortrud. Za Wagnerja so značilne deprimirajoče usode ženskih likov, razmerja med moškim in žensko gredo v skrajnosti, vedno pa je prisoten tudi družbeno-politični moment, zaradi česar praviloma ta razmerja tudi propadejo. Njegova ideja je bila, da se šele ob združitvi z moškim izoblikuje ženska identiteta, kar pomeni, da sta moški in ženska med sabo povezana in hkrati razmejena; ravno to paradoksalnost je Wagner hotel ves čas presegati. »Resnična ljubezen« je zato po njegovem upanje v družbo, kjer odpadejo vse družbene in politične omejitve.
