Po petnajstih ustvarjalnih letih je za našo prodorno skladateljico Nino Šenk vendarle prišel čas tudi za prvi album njenih kompozicij. Na zgoščenko, ki bo izšla te dni, je uvrstila štiri svoja temeljna dela, posebno mesto med njimi pa ima Koncert za violino in orkester št. 1, ki ga je violinistka Anja Bukovec z Orkestrom Akademije za glasbo leta 2004 izvedla v Konzerthaus v Berlinu in za katerega je potem Šenkova prejela ugledno evropsko nagrado za najboljšo kompozicijo na festivalu Young Euro Classic. Prostor v izboru je dobil tudi Koncert za flavto in orkester, ki ga je leta 2005 krstno izvedel flavtist Matej Zupan s Simfoniki RTV Slovenija v Cankarjevem domu v okviru njihovega abonmaja. Dodala je še dve »koncertni« skladbi: to sta Dialogi in krogi za trobento in godalni orkester (2010) s solistom Francijem Kosmom ter Potovanje za harmoniko in godalni orkester (2012), kjer je bil solist Klemen Leben.
Violina v posebnem fokusu
Vprašanje, kaj izbrati na prvo ploščo, je bilo posebej težko, navsezadnje ima večino od svojih 80 ustvarjenih skladb tudi posnetih, zato razmišlja, da bi izdala kar serijo zgoščenk, ki bi nekako povzele njena pomembnejša dela. In ves čas nastajajo še nove skladbe, na leto napiše tudi po sedem del – krajša ji vzamejo kakšen mesec dni časa, takšni sta recimo letos krstno izvedeni skladbi Scratch za saksofon in cajon in Srebrno za flavto in klarinet (obe so izvedli v Koncertnem ateljeju DSS, ki ga bo v prihodnji sezoni v celoti umetniško vodila prav Šenkova), kompleksnejše skladbe pa seveda zahtevajo še več časa in koncentracije: Dreamteacher za ansambel (po naročilu losangeleškega ansambla DC8, izvedba je bila maja letos v Los Angelesu, skladbo pa bo prihodnje leto v Sloveniji in Frankfurtu igral tudi Ensemble Modern), je nastajal dva meseca, dobrih 20 minut trajajoča Iris za violo in ansambel (po naročilu ansambla Ensemble Intercontemporain, krstna izvedba je bila letos v Parizu s solistko Odile Auboin in dirigentom Matthiasom Pintscherjem) pa celo tri mesece.
»Občutna razlika je med komponiranjem za violino in violo, že v tehničnem smislu: violisti prste na strune postavljajo širše od violinistov, bolj jih morajo raztegniti, za kar porabijo delček časa več, ter potrebujejo še dodatni čas, da roko spet sprostijo. Že zato je treba pri pisanju not razmišljati drugače,« pravi skladateljica, pri kateri je sicer violina tista, ki ima posebno mesto. Svojo prvo resno in potem tudi izvedeno skladbo je napisala na akademiji za klavirski trio, posebej ljub ji bosta ostala v spominu tudi že omenjeni Prvi violinski koncert in nagrada v Berlinu – in še vedno rada gleda pod prste violinistom. Bala pa bi se recimo napisati koncert za kontrabas in orkester, ker naravo inštrumenta za zdaj še premalo pozna.
Kar zadeva kompozicijske tehnike, je sicer znana po tem, da se rada poslužuje zanimivih ritmov, vedno je zelo pazljiva pri linijah in melodijah, predvsem pa rada dela na barvah, skratka, zanima jo, kako določen ton obarvati na čim več različnih načinov in z različnimi inštrumenti.
Disciplinirano komponiranje
Nina Šenk je morda edina skladateljica pri nas, ki se preživlja izključno s komponiranjem: »Že na akademiji sem h komponiranju pristopila precej disciplinirano. Sicer so me takrat z naročili zasipali samo študentje, a teh naročil je bilo vseeno veliko. Hitro sem ugotovila, da si moram postaviti realen urnik in čim bolj praktično pogledati na vso stvar. Pozneje, ko si že samostojen, je biti discipliniran celo malce težje – ko imaš recimo šest mesecev časa, da napišeš neko skladbo. Zdaj svoje skladanje razumem kot vsakodnevno službo, seveda tudi z obveznimi predahi, da počistim misli in se sprostim.«
Pravi, da so v skladateljski obrti tri faze. Prva faza je raziskovalna, takrat se razmišlja o zasedbi, se naravnava na neko temo, ki je lahko tudi neglasbena. V drugi fazi se zapišejo prve note: »Dvajset sekund nekega motiva mi da potem ideje za nadaljnjih dvajset minut skladbe. Pojaviti se mora neki biserček, bistvo skladbe, iz katerega lahko gradiš zgodbo,« pojasnjuje Šenkova. »To so dnevi, ko ne bo nihče rekel, da je luštno biti umetnik!« Šele ko preide komponist to fazo, pride udobni del službe: material je na voljo in treba ga je samo še spiliti do konca. Leta prinesejo tudi izkušnje z orkestracijo, s tehnikami skladanja in skladbe potem ni več težko dokončati. »Potem si zgolj postavljaš nove izzive: raziskuješ nove poti, nove tehnike pri inštrumentih. Ni mi več treba gledati v knjige, kaj zmore flavta, mi je pa morda v izziv ta hip recimo raziskovanje angleškega roga – da se razvijam naprej in ne stojim na mestu,« še dodaja Šenkova.
Vsekakor ne stoji na mestu, kajti letos je imela še dve pomembni izvedbi. Skladbo In the Absence so člani Newyorške filharmonije na njihovem bienalu sodobne glasbe New York Philharmonic Biennial poleti izvedli v znamenitem Muzeju moderne umetnosti – in to kar dva večera zapored. Na odprtju sezone abonmaja Kromatika Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pa je bila izvedena tudi skladba Elements za orkester, kot del petstavčne simfonične pesnitve Simfonija Mont Blanc, ki jo je sicer napisala že pred dvema letoma. Skladbo so potem izvedli še trikrat v Franciji in enkrat v Katovicah, naslednje leto pa jo bodo slišali tudi v Nemčiji in na Slovaškem.
