Harfa in kora, fino strunsko tkanje

Dobrodošli v svet rahlega ubiranja strun, ki občasno, primerno občutju komada in njegovih muzikalnih poudarkov, postane malo bolj robat in zadebeljen, manj apoliničen. Igrata dva harfista, ki sta vsak zase del drugačne bogate tradicije igranja harfe. Prva je klasična harfistka, Valižanka Catrin Finch, drugi je senegalski mojster zahodnoafriške harfe kora, Sekou Keita. Oba sta mojstra svojega poklica in oba sta se že podajala iz zapovedanega repertoarja in glasbenega miljeja, ki mu izvorno pripadata. Catrin Finch, ki je med otoškimi zvezdami klasične harfe in je med drugim s svojo adaptacijo Bachovih Goldbergovih variacij dobro izzvala tradicionalno odlične francoske harfiste, je med drugimi igrala s kolumbijsko skupino Cimarron in malijskim mojstrom kore Toumanijem Diabatéjem. Obenem je čedalje več jemala iz valižanske bardske tradicije. Tudi Keita, ki je po očetu del stare malijske dinastije glasbenikov, po materi pa rodu griotske tradicije slavilnih pevcev, Cissokov, je svoje znanje in glasbo prekrižal z indijskimi in karibskimi glasbami in glasbeniki. Keita, ki se je leta 1998 preselil v Anglijo, sicer igra tudi na številna afriška tolkala. Podobno kot Diabaté tudi Keita uporablja in iznajdeva nove uglasitve 21-strunske kore, ki so bližje »evropskim« in ki so se med današnjimi izvajalci kore že ustalile. Izjemno lepo glasbilo modernizira in prilagaja koncertni situaciji, ki vključuje večplastnost tempov in ritmičnih poudarkov. V ospredje postavlja inštrumentalni značaj kore. Tudi Fincheva ne igra le klasične harfe, marveč v slogu keltskih tradicij posega tudi po valižanski izvedenki tega sicer po vsem svetu razširjenega glasbila. Kot pravijo poročila z njunih odlično sprejetih koncertov, Fincheva telo harfe rada uporablja tudi kot tolkalo, občasno zapoje s soigralcem, česar na tem albumu njunih inštrumentalnih skladb ni.

Njegov naslov, Clychau Dibon, oznanja stik dveh svetov. Clychau je valižanska beseda za zvonove, dibon pa je naziv za ptice pevke iz vrste kljunorožcev, ki domujejo v porečju reke Niger in se kličejo med seboj. Po dibonu so poimenovali poseben mandinški ritem, koristi pa so z njim poimenovali tudi drugo basovsko struno leve roke.

Na prvi pogled bi glasbo albuma zlahka lahko uvrstili v modno kategorijo mešanj glasb, slogov, toda očitno je, da oba glasbenika izhajata najprej iz svojega glasbila, ki kar kliče k radovedni igri s sorodnim glasbilom. Če se tu nanašata dve različni tradiciji, topla bližina in oddaljenost napevov, je to prej znamenje, da ti glasbeni svetovi niti niso tako daleč. Potek in zastavek komadov, ki nabirajo iz afriških in valižanskih napevov, je sicer shematski, enkrat vodilno vlogo prevzame harfa, drugič kora, njuna medigra pa je navdihujoča, saj se v njej odpira prostor za improvizacije, stopnjevanje tempa v rahločutnem tkanju. V bistvu se odpira eteričen svet strun, kjer valižanski napev zazveni kot zahodnoafriški in obratno.

In kar je najboljše, tale dvojec harfistov, ki mu mednarodna kritika pripenja same laskave ocene, prihaja v Slovenijo. V soboto, 2. avgusta, bo v okviru letošnjega festivala Okarina nastopil na Bledu. Harfa in kora, fino strunsko tkanje.