Pisatelji z ameriškega juga – Mraz v juliju je adaptacija istoimenskega romana Joeja R. Lansdala – znajo pisati prav osupljive zgodbe z bizarnimi, srhljivo nevarnimi liki in preobrati, ki se vse bolj pogrezajo v zločinsko brezno: Jimu Micklu lahko verjamemo, da je ta roman prebral na dušek, še toliko bolj, ker se je v filmski adaptaciji lahko izkazal kot režiser, ki se spozna tudi na grozljivko (čeprav je v pogojih »indie« produkcije vzelo kar nekaj časa, preden je prišlo do realizacije filma).
Uokvirjevalcu slik se po angleško reče »framer«, za tistega, ki mu v trilerju nastavijo kakšno zanko, pa žanrska terminologija pravi, da je »framed«. Toda preden »framer« Richard (Michael C. Hall iz Dexterja) ugotovi, da je »framed«, ga zaradi storjenega umora muči nespečnost, povrhu se pojavi še oče umorjenega, prav tako kriminalec, ki mu grozi, da se utegne kaj zgoditi tudi njegovemu sinu. To je že močan razlog za nemirne in tesnobne dneve in noči, toda ta nevarnost mine, ko policija starega kriminalca (v interpretaciji Sama Sheparda, literarne in igralske ikone ameriškega juga) aretira. Kar v ameriškem filmu še vedno deluje kot »mraz v juliju«, je to, da lahko navadnega državljana še huje in prej kot kriminal »zašije« policija. Tisti, ki ga je Richard v svoji hiši ustrelil, namreč ni bil Freddy Russell, sin starega kriminalca, marveč nekdo, ki ga je policija podtaknila, da bi z njegovo smrtjo zaščitila res hudega kriminalca, Freddyja, toda »uporabnega« zaradi zvez z mafijo. Kar lahko Richard odkrije šele potem, ko reši starega Russlla, ki ga je policija odložila na tračnice, da bi ga povozil vlak, in ko se z njim in njegovim prijateljem, zasebnim detektivom, udeleži iskanja njegovega sina. To iskanje postane »potovanje na konec noči« oziroma v svet »snuff« videa (produkcije in prometa z video kasetami s posnetki ubijanja mladih mehiških ilegalk), kjer se mora srečanje očeta in sina, starega in mladega Russlla, končati z očetovim strelom v sinovo glavo. To je današnja tragedija po ameriško – z vsemi kvalitetami vzbujanja »strahu in sočutja«, ki jih je zahteval Aristotel, in tudi z aristotelsko katarzo (v podobi Richardove vrnitve iz pekla v družinsko spokojnost) –, čeprav je videti »samo« kot napeta srhljivka.
