V največjem izmed njih, Bagdadu, je sicer vladal abasidski kalif, toda islam je bil razcepljen - zaradi Mohamedovega nasledstva oziroma vprašanja legitimnosti oblasti - na sunite in šiite, slednji pa so se delili na izmailce (z morilsko sekto asasinov v pogorju Ansarija) in imamite. Izmailsko usmerjeni fatimidi so zavzeli Egipt in ustanovili Kairo, "mesto zmagoslavja", ter šli z vojsko celo nad Bagdad, da bi zrušili kalifa, a jim je uspelo zasesti le južne dele Sirije. Tedaj so nastopili Turki, ki so v 10. stoletju sprejeli islam. Njihovo bojevito pleme Seldžukov je napadalo muslimanske kneževine na severu Irana in celo prisililo bagdadskega kalifa, da je Togulbegu podelil naslov sultana. Seldžuki so vdirali tudi v bizantinsko cesarstvo in v bitki pri Menzikertu leta 1071 popolnoma porazili bizantinsko vojsko. Posledica je bila, da je Bizanc izgubil vso Malo Azijo.

Bizantinsko cesarstvo je dotlej obsegalo vso Malo Azijo do Armenije, Mezopotamije in Sirije, Ciper, Kreto in Balkanski polotok s pokrajinami južno od Donave vse do Trsta ter južni del Italije. Tej ogromni državi, ki je imela poklicno vojsko, je vladal cesar, bazilej, neposredni naslednik rimskih cesarjev; veljal je za božjega izvoljenca, posrednika med krščanskim bogom in ljudmi, dejansko pa je imel le toliko politične moči, kolikor so mu je dopuščale vsakokratne razmere v državi. Bizantinska prestolnica Konstantinopel je imela pol milijona prebivalcev (pol manj kot Bagdad) in je predstavljala trgovsko središče srednjeveškega sveta. Leta 1081 je prišel na oblast Aleksej I. Komnen, ki se je namenil zavzeti izgubljena ozemlja in je zato prosil papeža za najemne vojake (čeprav so Bizantinci do zahodnoevropskih kristjanov sicer čutili le vzvišen prezir). Te pomoči pa si seveda ni predstavljal v obliki vojaškega posredovanja Evrope, v kakršni jo je dobil.

Na začetku 11. stoletja največja zahodnoevropska mesta niso imela več kot deset tisoč prebivalcev, kmečko prebivalstvo pa je bilo siromašno in nesvobodno. Bolj kot kralj so vladali krajevni fevdalni gospodje, ki so živeli v utrjenih lesenih gradovih, od koder so nadzorovali in branili svoja ozemlja. Fevdalci so bili v nenehnih medsebojnih sporih in spopadih, zato so se nekateri tudi "specializirali" za vojskovanje - imenovali so jih viteze, ki so pogosto sami izzivali spopade, če niso imeli nobene bitke. Ta sloj je bil na vrhu družbene hierarhije, imel je določene privilegije in poseben način obnašanja in mišljenja: glavni viteški vrednoti sta bili pogum in moč, cenili so še zvestobo in osebno čast, medtem ko so pismenost prezirali. Cerkev je poskušala razmere nekoliko umiriti in je razglasila "božji mir", tj. papeški zakon, ki je v določenih obdobjih prepovedoval fevdalne spore in spopade. Obenem si je Cerkev poskušala prisvojiti tudi viteštvo oziroma mu dati verski pečat: vitez je postal pobožni junak, ki naj v imenu Boga varuje duhovnike in cerkvene posesti, njegov najvišji cilj pa naj bo boj proti nevernikom.

Prošnjo bizantinskega cesarja Alekseja I. Komnena za najemne vojake je prejel papež Urban II., do katerega pa so prišli tudi glasovi o muslimanskem oziroma turškem preganjanju krščanskih romarjev v Sveto deželo. Romanja v Jeruzalem segajo tja v 4. stoletje, ko je mati rimskega cesarja Konstantina, Helena, baje odkrila "pravi križ" in kraj, kjer je bil Kristus križan, in so najprej res imela predvsem verski značaj, kasneje pa so postala tudi sredstvo za odpuščanje grehov. Abasidski kalifi v Bagdadu so Karlu Velikemu dovolili, da je krščanski zahod postal varuh svetih krajev, na začetku 11. stoletja pa je fatimidski kalif Al Hakim začel kristjane preganjati, zaradi turških vpadov pa je romanje postalo celo smrtno nevarno. Papež Urban II. se je tedaj odločil, da bo kristjanom omogočil prost dostop do svetih krajev, in je leta 1095 na koncilu v Clermont-Ferrandu pozval na vojaški pohod, ki naj v njegovem in božjem imenu v svetih krajih spet vzpostavi krščansko oblast. "Turki rušijo cerkve in uničujejo nebeško kraljevstvo," je govoril papež. "Če bi torej čakali, ne da bi karkoli ukrenili, bi bilo božje ljudstvo še v večjem številu žrtev teh napadov... Naj se torej odpravijo v boj proti nevernikom - v boj, ki ga je vredno začeti in ki zasluži, da se konča z zmago - vsi tisti, ki so doslej zlorabljali spopade in vojne za osebno korist, v pogubo vseh vernih! Naj postanejo vitezi Kristusovi vsi tisti, ki so do sedaj živeli kot roparji! Naj se sedaj upravičeno bore proti nevernikom vsi tisti, ki so se do sedaj vojskovali z lastnimi brati in sorodniki. Dobili bodo večno plačilo..." Ta papežev poziv na prvo križarsko vojno je torej imel tudi politično težo, saj bi takšen množičen pohod proti nevernikom pomenil dober način, kako pod vodstvom Cerkve zbrati vse nemirne in razdrobljene dele zahodnokrščanskega sveta. Kot posebej prepričljiv argument pa je zvenelo papeževo zagotovilo, da bodo "vsem, ki bodo odšli na pot", odpuščeni vsi grehi oziroma bodo proti njim ustavljeni vsi sodni postopki, medtem pa bo cerkev varovala in branila njihovo premoženje. Kar so bili v srednjem veku grešniki, so danes kriminalci, se pravi, da je papež s križarskim pohodom dal orožje v roke tudi vsem izobčencem. Uporabil je tudi trik, vreden najboljšega oficirja za rekrutiranje: med množico je dal razdeliti križe in razglasil, da tisti, ki se pokrije s križem, s tem pristane, da bo šel na Vzhod branit krščanstvo; pokritje s križem je znamenje njegovega pristanka, neke vrste njegov podpis (od tod tudi ime - križarji), to pa tudi pomeni, da se ne more več premisliti, ne da bi bil ekskomuniciran, kar je bilo v tedanjem krščanskem svetu najhujša kazen.

S križi se je pridno pokrilo zlasti francosko oziroma frankovsko plemstvo, ki je seveda računalo, da bo na Vzhodu prišlo do novih kneževin in vladarskih naslovov, a se vseeno ni prvo odpravilo na bojni pohod. Pred njim so šle ljudske množice, ki jih je zbobnal Peter Puščavnik (Pierre L`Ermite) s svojimi pridigami. Iz Francije je odšlo z njim na pot okoli 15.000 ljudi, prepričanih, da se bo nebeški Jeruzalem spustil na zemljo, če bodo pobijali nevernike, in da bodo ob poslednji sodbi blizu Kristusu. Njihov pohod se je hitro sprevrgel v klanje (začeli so z Judi v dolini Rena) ter plenjenje in uničevanje bizantinskih mest (med njimi Beograda). Aleksej I. Komnen jim je kljub temu omogočil prehod na azijsko obalo Bosporja, kjer pa so jih turški Seldžuki strahotno porazili.

Ljudskemu pohodu je sledilo plemstvo, ki so ga vodili štirje frankovski grofje - Godfrid Bouillonski, Rajmund Toulouški, Behemund Tatrentski in Tankred Hautevilski. Bizantinski bazilej je bil prepričan, da bo to evropsko plemstvo lahko uporabil za boj proti Turkom namesto najemnih vojakov, za katere je prosil papeža: dosegel je celo, da so mu prisegli in se obvezali, da bodo osvojili vsa nekdanja bizantinska ozemlja v Mali Aziji. Križarji so jih - kot bomo videli - res osvojili, vendar ne zato, da bi jih vrnili Bizancu - rajši so ustanovili svoje države.