Fotografinja Tanja Verlak večino svojih del posname v nenavadnih življenjskih okoliščinah, ki se na prvi pogled zdijo povsem vsakdanje. Ko sceno ujame na fotografiji, jo zamrzne in predstavi kot svojevrstno vzdušje, ki nima niti zgodbe niti konteksta, ampak značaj prehodnosti, minevanja, začasnosti. Njene fotografije so kot osebni dnevniki, ki jih posname v zelo različnih okoljih, kot so na primer živalski vrt, psihiatrična bolnišnica ali urbano življenje. Občasno snema tudi atmosfero naravne ali urbane krajine. Pri posnetkih namenoma ne išče popolne tehnične brezhibnosti, čeprav so nekatera dela sama po sebi izredno dovršena. Zanima jo predvsem prizor, ki nas ne spodbuja k razmišljanju o pripovedni vsebini videnega, temveč o samem razlogu, zakaj ta podoba stoji pred nami in kaj v nas zbuja. Še bolj kot kontemplacija posamezne podobe pa je za avtorico pomembno gledanje njenih fotografskih serij kot celot, ki v na videz zelo heterogenih podobah povzročajo nepredvidene povezave - ne toliko na ravni zgodbe kot na ravni zaznave. Namen njene fotografije ni v tem, da bi sledila realnim prizorom v svetu, čeprav so njene fotografije večinoma predmetne in ne abstraktne, ampak sledi predvsem fenomenom, ki se ji v določenem trenutku kažejo kot nenavadni.

Avtorica ima izrazito zrel odnos do drugačnosti in se previdno izogiba vsakršni stereotipizaciji likov in prizorov v fotografiji. Na njeno enakovredno obravnavo motivov (krajin, vedut, tihožitij, človeških in živalskih figur, interierja) je vplivalo tudi precej dolgotrajno bivanje v Indiji, in sicer v univerzitetnem okolju, ob podiplomskem študiju umetnosti in estetike, kjer je namesto privlačnih impresij, ki utegnejo navduševati "zahodnega" fotografa, razvijala teoretski diskurz, ki ji je preprečil postkolonialno stereotipizacijo ne le Indije, temveč tudi drugih kulturnih okolij. Brez velikih odstopanj je snemala fotografije v New Delhiju in New Yorku ter drugod. Sočasno bivanje v tako različnih kulturnih okoljih je v njej spodbudilo razmišljanje o reprezentaciji fenomena s kulturo povzročenega šoka v fotografiji in širše. V disertaciji je na primer obravnavala, kako daleč seže vizualno sporočanje kot indeksikalni medij, in sicer od zgodnjih posnetkov grozot do voajerizma in prikazovanja senzacionalnih podob. Po vrnitvi iz Indije je začela predavati kompozicijo na Visoki šoli za storitve.

Zanimanje Tanje Verlak je odločno postavljeno na področje konstrukcije fotografske podobe z razmerji med elementi v kompoziciji. Dolgo je ostala zvesta črno-beli tehniki, kar lahko pripišemo tudi vplivu njenega študija na praški akademiji za film FAMU, ki spodbuja resen pa tudi tradicionalen študij fotografije. V zadnjem času pa vse pogosteje posega tudi po barvni fotografiji, da bi nadgradila razmerje med svetlobo in senco z barvnimi tonalitetami. Posamezne fotografske serije ne druži niti motiv niti skupna zgodba, temveč zelo večplastne impresije v različnih formatih in tehnikah. Izjema je le serija ZOO, ki jo je posnela v živalskem vrtu, a tudi v tej se živalski liki zdijo nekako napačno postavljeni ali izgubljeni - kot ljudje v urbani džungli. Avtorica posnetkov ne predstavlja z vidika morale, etične sodbe ali nekega tretjega vzgiba, ki bi nas navedel v enoznačno interpretacijo. Zanima se za fotografski medij kot tak, za možnost opazovanja posamezne podobe, kot se kaže sama; torej za kontemplacijo ujete podobe, ne da bi bila ta obremenjena z drugimi intencami.