Evro vložen, sedem prihranjenih
Ker se že več let vleče tudi negativna finančna slika in se za slovenske ceste vsako leto nameni manj denarja, vzbuja pozornost ob zadnji raziskavi izračun, kako bi bilo mogoče že z relativno majhnimi sredstvi na dolgi rok bistveno izboljšati prometno varnost z vidika infrastrukture, ki se trenutno sicer sooča s tako osnovnimi problemi, kot je zgolj delna prevoznost nekaterih mostov. Sekretar komisije za vzgojo in varnost cestnega prometa pri AMZS Jure Kostanjšek je skupaj s sodelavci na podlagi ugotovitev po metodologiji Sensor preračunal, da bi bilo z namensko porabljenimi 8,5 milijona evrov na leto v 20 letih mogoče preprečiti okoli 4800 smrtnih žrtev in hudih poškodb v prometu.
Če za zdaj kaže, da bo imela direkcija za ceste prihodnje leto na voljo rekordno nizkih 105 milijonov evrov, kar bo dovolj le za najbolj osnovno vzdrževanje in sofinanciranje evropskih projektov, bi po mnenju Kostanjška z vsaj dobrimi 8,5 milijona evrov, ki bi jih letno namenili za nizkocenovne ukrepe na področju varnosti, v dveh desetletjih posredno precej prihranili. Po mednarodni metodologiji Sensor bi namreč dvajsetletni vložek slabih 170 milijonov evrov v tem času povrnil prihranek v višini 1,2 milijarde evrov. Hude prometne nesreče poleg osebnih tragedij namreč pomenijo tudi velik strošek za državno blagajno in že dalj časa sprejeto dejstvo je, da se naložbe v prometno varnost tudi fiskalno povrnejo.
Po ugotovitvah raziskave bi največ lahko prihranili z relativno ugodnimi rešitvami, kot so dodatne varnostne ograje na nevarnih delih ceste, ki voznike zaščitijo pred drevesi, brežinami, hišami ob cesti in podobno. Med drugimi nizkocenovnimi ukrepi pa naštevajo še robne ropotne črte, odstranjevanje ali zaščito nevarnih objektov ob cesti, širitve robnih pasov z asfaltiranjem bankin, dvojne sredinske črte in še nekatere druge.
Včasih dovolj že čopič in barva
Da je že z manjšimi sredstvi mogoče postoriti veliko, je pred časom v pogovoru za Dnevnik opozarjal tudi John Dawson, predsednik programov za ocenjevanje cest iRAP in EuroRap: »Ena izmed rešitev, ki jih uporabljajo na Švedskem, je tudi, da prometnih znakov ponekod ne postavljajo na kovinske drogove, temveč na stolpce iz lateksa. Ta material je precej manj nevaren v primeru nesreče, tako da takšnega znaka ni treba še dodatno zavarovati. Vse skupaj je zato ceneje in prav tako varno. Včasih pa za izboljšanje prometne varnosti potrebujete le barvo, s katero na cesti drugače zarišete pasove, ponekod zožite cesto, uredite pasove za zavijanje levo na stranske ceste na regionalkah... Veliko se da postoriti že ob rednem vzdrževanju cest, v sklopu katerega je mogoče odpraviti manjše napake in nepravilnosti in niti ni nujno treba iti v velike projekte.«
Z vprašanjem, ali imajo dovolj idej in iznajdljivosti za tovrstne rešitve, smo se obrnili tudi na direkcijo za ceste, kjer so nam včeraj odgovorili, da se k nekaterim učinkovitim nizkocenovnim ukrepom že zatekajo. Za zdaj postavljajo predvsem dodatne opozorilne prometne znake na flourescentni podlagi, horizontalne zvočne ali optične opozorilne naprave (reliefne črte na cesti) in prikazovalnike hitrosti.
Na ministrstvu za infrastrukturo so nam svoj pogled v prihodnost pojasnili predvsem kot zagotavljanje dodatnih sredstev za ceste, ki ne bo enostavno, nameravajo pa tudi sprejeti uradno strategijo razvoja prometne infrastrukture. Da prav strategijo (poleg sredstev) slovenske ceste že dlje časa močno potrebujejo, je včeraj opozoril tudi generalni sekretar AMZS Robert Štaba in dodal, da si vozniki lahko izberejo dobro avtošolo, center varne vožnje in varno vozilo, vprašanje pa je, ali si lahko izberejo tudi cesto.
