Ne gre le za fazo odraščanja
Nasilje se pojavlja v vseh omenjenih skupinah in v vseh oblikah. Proces nasilja otrok nad starši je namreč enak drugim: začne se s psihičnim in verbalnim, stopnjuje pa do fizičnega, ki prav tako lahko postaja vse intenzivnejše. V društvu SOS se s problematiko nasilja otrok nad starši najpogosteje srečujejo v obliki mladoletnih nasilnežev. »Pri polnoletnih otrocih, ki so nasilni do staršev, gre predvsem za posameznike, ki so hkrati nasilni tudi do svoje partnerice in svojih otrok,« razlaga Katja Zabukovec Kerin iz društva SOS. Hkrati v društvu opažajo porast zelo mladih, okoli 13 let starih otrok, katerih matere pokličejo na pomoč, saj se pred njimi ne zmorejo več braniti.
Med njimi je približno polovica otrok, ki so bili vzgojeni skrajno permisivno, brez meja. »Naučili so se, da se svet prilagaja njim in ne oni svetu,« težavo strne Zabukovec-Kerinova in doda, da so v teh primerih starši otroke pogosto ščitili pred učitelji in drugimi avtoritetami. »Veliko jih misli, da gre le za odraščanje, in da bodo nasilni otroci to fazo enostavno prerasli. Ampak dogaja se obratno. Res je, da mladostništvo prinaša spremembo vedenja, vendar gre pri nasilju za proces, ki se stopnjuje. Zato je pri nasilju potrebno postaviti ostro mejo. Tudi če je otrok 'samo' žaljiv ali povzdigne glas, je treba ukrepati. Seveda ne z nasiljem,« opozarja Zabukovec-Kerinova.
Upajo, da bo dovolj le en pogovor
»Seveda ne smemo pozabiti na primere otrok, ki so bili priča ali žrtve nasilja v svoji družini in s svojim nasilnim vedenjem zgolj ponavljajo naučeno vedenje,« o drugem tipu (oziroma čez palec kar o drugi polovici) nasilnih otrok razlaga Drago Menegalija z generalne policijske uprave. V kasnejših letih, ko takšni otroci zakorakajo čez prag odraslosti, a so hkrati v vseh pogledih še močno odvisni od staršev in frustrirani s svojimi neuspehi, se nasilje nad starši le še stopnjuje, opažajo policisti.
Če že partnerice pogosto prepozno in le stežka zberejo pogum, da nasilnega partnerja prijavijo policiji, so zadržki pri starših z nasilnimi otroki še toliko večji. »Občutkov krivde pri starših je mnogo več, saj se čutijo sokrive, ker so otroke vzgojili v takšne,« opažajo v društvu SOS, na policiji pa dodajajo, da starši pogosto pokličejo policijo šele, ko je stanje že povsem nevzdržno, hkrati pa si želijo le, da se policisti z otrokom zgolj pogovorijo. Upajo namreč, da bo že samo pogovor s policistom spremenil otrokovo vedenje. Temu seveda ni tako, saj je nasilje proces, problematični vedenjski vzorci so takrat že tako razviti, da jih zgolj en pogovor nikakor ne more spremeniti.
Zato ne čudi, da številni starši kasneje odstopijo od pregona, umikajo prijave, ali nasilno vedenje otrok kasneje minimalizirajo, češ, da le ni tako hudo. Čeprav policija vse pogosteje tudi zoper otroke (tudi mladoletne) izreka ukrepe, kot je prepoved približevanja, starši nemalokrat celo sami nasilju omogočijo, da se vrne pod njihovo streho. »Takšno vedenje žrtve razumemo, vendar ga težko sprejemamo, saj s tem žrtev povzročitelju nasilja sporoča, da je njegovo vedenje sprejemljivo, da sama ne zavzema jasnega stališča do nasilja, ter da ukrepi represivnih organov niso učinkoviti. Nasilnež zato s svojim vedenjem zgolj nadaljuje in ga največkrat celo stopnjuje,« opaža Menegalija.
