Trojica pirotehnikov je v usodnem trenutku raztovarjala stare vžigalnike ročnih bomb in jih pripravljala za uničenje, tožniki pa so prepričani, da bi država to nevarno početje, ki je potekalo na njenem poligonu, morala nadzirati, a tega ni storila. Tak nadzor zapovedujejo navodila za uporabo poligona za dejavnosti zaščite in reševanja s področja varstva pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi (NUS). V zvezi s tem so na zadnjem naroku zaslišali Milana Lampreta, ki je bil takrat zaposlen na upravi za zaščito in reševanje in je bil v času nesreče na poligonu, Marka Matoha iz KIK, ki je vodil uničevanje, in Igorja Boha iz enote za zaščito pred NUS.
Panika po nesreči
Država, na sodišču jo zastopa pravobranilec Jurij Groznik, tožbi ugovarja, češ da zgoraj omenjeno navodilo za uporabo poligona za KIK ni veljalo, saj je šlo za gospodarsko družbo (zdaj je v stečaju), ki ni spadala med sile zaščite in reševanja. Prav tako njeni delavci niso uničevali neeksplodiranih bojnih sredstev (ki so ostali kot posledica vojn na območju Slovenije), ampak vžigalnike ročnih bomb kot del svoje komercialne dejavnosti. Pooblaščenec tožnikov David Sluga odgovarja, da v primeru, če je navodilo za uporabo za KIK veljalo, ga država ni spoštovala in bi morala odškodninsko odgovarjati. Če pa navodilo za gospodarsko družbo ni veljalo, potem delavci sploh niso imeli pravne podlage za delo na poligonu in bi ga morala država preprečiti. Če bi to storili, se tragedija sploh ne bi zgodila.
Pred nesrečo je na poligonu potekalo usposabljanje enot civilne zaščite za varstvo pred NUS. Dogovorjeno je bilo, da se bodo po končanem dnevnem usposabljanju svojega dela lotili še pirotehniki KIK. Milan Lampret, ki je vodil dnevno usposabljanje, je na sodišču razložil, da je obstajal pisni dogovor o medsebojnem sodelovanju med obrambnim ministrstvom in KIK – podjetje je ministrstvu dajalo določena sredstva, na primer eksploziv, v zameno pa je lahko uporabljalo poligon. Na njem je uničevalo svoje proizvode, kot na primer takrat vžigalnike, ki po Lampretovem mnenju ne spadajo med NUS, ampak med minsko-eksplozivna sredstva. Po njegovih besedah so 18. junija 2007 poligon predali KIK ustno, brez pisne podlage, ker so »šli na ferplej in na zaupanje«. Ko se je zgodila nesreča, je bil Lampret še tam. »Organiziral sem reševanje, bila je panika,« je opisoval in dodal, da zaradi težav s telefonskim signalom sprva sploh niso mogli poklicati policije in reševalcev. Na srečo pa so še od dnevnega usposabljanja tam ostali zdravstvena služba in gasilci.
Elaborat za uničenje ni bil potrjen
Marko Matoh je pričal, da je KIK na tem poligonu že leta uničeval svoje proizvode, saj je bil edini v državi, kjer je bilo to formalnopravno možno. Za bojne vžigalnike je dejal, da bi jih lahko opredelili tudi kot NUS. Ko so o tem vprašali Igorja Boha, pa je odgovoril, da so vžigalniki glede na pravilnik minsko-eksplozivna sredstva, čeprav je tudi res, da so bili tisti iz KIK po svojih lastnostih podobni NUS. Bili so namreč neustrezno hranjeni in zato zelo nevarni.
Pokojni Tomaž Kregar je usodnega dne najprej sodeloval pri usposabljanju, potem pa, ker je bil zaposlen v KIK, še pri pripravljanju vžigalnikov. Na Slugovo vprašanje, ali bi morali zaradi njegove preobremenjenosti z izredno nevarnim delom preprečiti predajo poligona KIK, je Boh odgovoril, da bi bilo morda prav, a da ne ve, na kakšni podlagi. Vsekakor pa bi moral nekdo z obrambnega ministrstva oziroma uprave za zaščito in reševanje potrditi KIK-elaborat za uničenje vžigalnikov, a to ni bilo storjeno, je še povedal Boh.
Poleg tega so pristojni po nesreči ugotovili, da je bil vzrok za hude posledice tudi človeški dejavnik. Delo ni potekalo po predpisih, delavci niso nosili predpisane zaščitne opreme, hiteli so, v jami, kjer poteka uničevanje, so bili hkrati prisotni trije, čeprav bi smel biti le eden, in tako dalje.
