Seveda ne mislim z njo polemizirati o Peterletovi primernosti za predsednika, niti z njenim mnenjem o njegovem imidžu. Smešna je izpadla zato, ker je vsakomur jasno, da klovn teh volitev ni Peterle, temveč Artur Štern. Na lepem tolerantni Slovenci se nasmihajo ob pogledu na ekscentrika, ki se je odločil za vrhunsko politično obliko samopromocije, ker ga mediji, siti njegovih neumnih domislic, že nekaj časa ne povohajo več. Ali ni zabavno, da nekdo vnese malo humorja v tako resne zadeve, kakršne so volitve, si porečejo ljudje. Saj so tudi v Franciji imeli klovna na volitvah, se spomnijo. Pozabili pa so - če so sploh vedeli -, da je bil Coluche izvrsten komik, satirik, ki je z vulgarnimi nastopi znal marsikaj povedati o Franciji in njenih političnih posebnostih. Štern pa je zgolj obuti maček brez smisla za humor in inhibicij, ki ne zna drugega kot demonstrirati karate udarce in fušati božične komade sredi avgusta.

Po drugi strani pa je zgolj samopromocija tudi kandidatura Elene Pečarič - čeprav za razliko od Šternove ne osebna, temveč recimo samopromocija v prid ozaveščanja javnosti glede sobivanja z invalidi. Prav. Kljub temu je pa malo smešno, da se je Pečaričeva že kmalu po absurdni reklami za Dormeove vzmetnice - kar je še nekako pasalo zraven - vrgla še v predsedniško kandidaturo in dala vedeti, da nihče ni imun na sirenski klic estrade. Ker za to v bistvu gre pri teh lumpenkandidatih: da so malo v medijih.

Predsednik republike mora biti opravilno sposoben. Nikjer pa ne piše, da mora biti tak že kot kandidat. Z dolžnim spoštovanjem do hendikepiranih moram priznati, da za Eleno Pečarič dvomim, da je opravilno sposobna. Kot invalidna oseba lahko kljub svoji prikrajšanosti še vedno počne zelo veliko stvari in opravlja zelo veliko poklicev, vendar si je ne predstavljam kot predsednice (in vrhovne poveljnice). Še več: funkcija predsednika je v veliki meri simbolična, zato si ne želim, da bi jo opravljala invalidna oseba. Naj si najde druge načine za svojo neodtujljivo in zasluženo samorealizacijo in samodokazovanje. Toda predsednik ali predsednica pa naj bosta zdrava in v normalni fizični kondiciji. A kaj hočemo: do konca prignana ideologija vseh enakih, vseh enakopravnih pomeni tudi to, da so medčloveške razlike - tudi tiste, ki niso ne socialne ne krivične - z nekim mnenjskim dekretom ukinjene. Kdorkoli je lahko karkoli in počne karkoli.

Problem seveda ni v tem, da ima pravico. Problem je v tem, da jo hoče uveljaviti.

Pravim, da kandidirajo tisti, ki iščejo medijsko pozornost zase ali za tisto, kar simbolizirajo - vsaj ta dva primera, ki sem ju navedel. Medijsko pozornost pa seveda iščejo tudi drugi, tako imenovani favorizirani, favoritni kandidati, saj bi brez nje volilcem težko kaj povedali o sebi in svojih državniških ciljih in stališčih. A medijska pozornost je dandanes dvo- ali celo trorezna. Četudi jo najprej dobiš in potem še izkoristiš, to še ne pomeni, da si kogarkoli prepričal. Volilci so pač vedno manj zmožni in/ali pripravljeni vlagati trud že v branje in poslušanje, kaj šele razumevanje sporočil kandidatov in razmišljanje o njih. Več ko je medijske pozornosti - vsaj kot air time in število objav oziroma vrstic -, bolje načeloma za kandidate. Toda s količino narašča tudi zahtevnost sporočila.

Zato se je letos razpaslo nekaj novega: seznami podpornikov. V internetnem slengu bi temu rekli "tagging" - namreč opremljanje blaga, ki ga prodajaš, z listki oziroma kartončki (angl. "tag") s ceno, sestavinami, karakteristikami, podatki o proizvajalcu itd. Tako zdaj s "tagi" na internetnih straneh označujejo vsebino, kam kaj spada, kakšen je žanr, o čem teče beseda, in tako so na začetku predvolilne bitke po novem "tagged" tudi Gaspari, Peterle in Türk. Če na Gasparija nalepijo Đurota, na Peterleta Oskarja Kogoja, na Türka pa Mišo Molk - in na vse tri še ducate drugih -, v bistvu na njih nalepijo preprosto, vsem razumljivo informacijo o kandidatu, ki pa ne preveč zainteresiranemu volilcu pove veliko več, kot če bi kandidat še tako poljudno in po domače nakladal o svojih političnih, družbenih in občečloveških vrednotah.

Četudi je "tagging" novodobna pogruntavščina, se perfektno prilega tradicionalni slovenski mentaliteti. Slovenci imamo namreč bogato tradicijo predalčkanja, žigosanja, stigmatiziranja, deljenja na ene in druge, leve in desne, bele in rdeče, pa tudi držanja s svojimi, prepoznavanja in podobno. Ne rečem, da na teh seznamih ni presenečenj. Seveda so. Toda če boste letos hoteli kaj tehtnega izvedeti o kandidatih - ne da bi jih preveč spremljali, ker nimate časa ali pa se vam ne ljubi -, potem raje preletite sezname podpornikov.

Sicer ne verjamem, da bi bili kandidati sami z vsakim na seznamu zadovoljni. Toda koga to še sploh zanima? Saj so vendar volitve!