To je prvi okvir, najbrž resničen. Tale pa je moj, kot rečeno, izmišljen, a z resničnimi argumenti sem in tja, njegovimi in mojimi.
Nekdo me je vprašal, ali menim tudi sam vstopiti v katoliško cerkev, kakor si moj prijatelj želi zase, ko bi to mogel: "Znova bi stopil vanjo, ko bi bilo to mogoče."
Nisem - še vedno smo v izmišljenem okviru - odgovoril kakor iz puške, saj puška in njen način komuniciranja nista najbolj priporočljiv medij za stvar, o kateri je tu govor: "Znova bi iz nje izstopil, če bi le mogel." Raje si vzamem čas in trezno premislim, ali ima moj dopisovalec s svojimi razlogi nemara le prav in sem se motil jaz. Skoraj vse zunanje stvari: najprej starost in življenjska izkušenost, nato temeljita izobraženost, ne samo humanistična, tudi teološka in celo biblična, ob kateri sem sam osnovnošolček, in ne nazadnje tudi čisto drugačna inteligenca, najnovejši računalnik s programom Vista v primerjavi s starim Commodore 16, kakršen je bil dan meni in s kakršnim moram reševati vsakdanje in večnostne probleme, vse to govori v prid tezi, da ima najbrž prav moj prijatelj in je zame vsekakor dobro, da še enkrat temeljito premislim svojo odločitev, da se ne zaletim v zid onstranstva, saj se ne pogovarjava o nakupu uporabnega predmeta, pač pa o pridobitvi ali izgubi večnosti!
Vzemimo prvi razlog: "Ker mi katoliška Cerkev edina daje tisti duhovni prostor, v katerem je življenje zame sprejemljivo. Še več, življenja vredno. Brez vere bi namreč prepričano rekel s poganom Sofoklom: ,Najbolje je ne biti rojen’." - Samo tiste religije, filozofije in ideologije, ki se ujemajo s človekovo padlo naravo, mu načelno lahko dajejo duhovni prostor, v katerem je življenje zanj sprejemljivo. Samo en nauk pa obda človeka z vrsto težkih nesprejemljivosti: nauk Jezusa Kristusa. Človek bi pričakoval razlog na temo večnosti in v njej odrešenosti, pa dobi razlog, iz kakršnih je spleteno kraljestvo tega sveta: razlog tostranske sprejemljivosti. Drugi del tega razloga, sklicevanje na vero, brez katere bi bilo treba pritrditi tragiku Sofoklu, je sicer načelno pravilen, konkretno pa samo tedaj, če bi to pomenilo vero, kakor so nam jo oznanjali Jezus in njegovi apostoli, ne pa kakor so jo po usodnem letu 313 pomešali s človeškimi nauki, predvsem z zmotami grškega uma, pred katerimi tako svari apostol Pavel, in rezultat tega pomešanja je rimsko-carigrajska herezija, ki traja do danes.
Poglejmo še seznam tega, kar moj prijatelj vidi ob vsem negativnem kot pozitivno in zaradi česar bi še enkrat vstopil v katoliško cerkev, ko bi bilo to mogoče: prispevek k civilizaciji, kulturi, sociali; edinstvena vloga pri oblikovanju slovenskega naroda, brez katere ne bi bilo Slovencev - in kot vrh in kot tisto bistveno: tolažba. Zaman tu iščemo to, kar kristjan išče in dobi po svoji veri: odrešenje in gotovost odrešenosti. Tolažba, to gotovo ni napačno - a kaj je tudi tolažba ob daru in milosti odrešenosti? Na srečo pri Bogu oboje ni ločeno, kakor je pri človeku, a zakaj pride katoličanu takoj na pamet tolažba, ko že ločuje, kar je v Bogu povezano, ne pa odrešenje, ki je edini smisel vseh posegov Boga v človeško zgodovino? Kakor da bi Bog poslal svojega edinorojenega Sina na svet v trpljenje in smrt zaradi nekaj tolažbe, ne pa zato, da bi bili oproščeni grehi tistim, ki Sina sprejmejo v veri, da bi bili vsi ti odrešeni?
Ne vem, ali je res mogoče dokazati boljši vpliv katolištva od reformacije na našo civilizacijo in kulturo, a protestantizem je naučil evropske narode, v času kolonializma pa tudi druge, brati in pisati. Predvsem pa: v roke jim je dal knjigo knjig, Biblijo, ki jo je katolištvo stoletja zaklepalo pred narodi in posamezniki. Tudi teza, da bi bila vloga katolištva pri oblikovanju slovenskega naroda tako edinstvena, stoji na majavih nogah in na skrivaj jemlje iz protestantskih sodov in daje v katoliške zaboje. Slovenska narodna zavest ne nastane v času prvega pokristjanjenja, ki je bilo zunanje narave, pač pa v času resničnega pokristjanjenja po delovanju protestantskih pridigarjev in piscev. Kar je katolištvo resnično pustilo na duši slovenskega človeka in naroda, je usužnjenost avtoritetam sveta, kjer sicer velja, kakor pravi Peter v Apostolskih delih: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" Sleci medvojnemu in povojnemu komunističnemu aktivistu in funkcionarju partizanski plašč, pa dobiš strogo vzgojenega pripadnika Marijine legije iz predvojnega časa katoliške indoktrinacije! Predvsem pa, za katero koli cerkev je hudo žalostno, če se mora hvaliti z uspehi v čebelarstvu, z izumom fotografske plošče, z ustanavljanjem šol, zadrug in bank pa nazadnje z udeležbo v nacionalnih bojih, ko pa je Kristus ustanovil svojo resnično Cerkev z enim samim namenom in nalogo: da gre v svet in oznanja njegov nauk in vgrajuje posamezne vernike kot žive kamne v Cerkev kot njegovo nevidno telo, kakor beremo v prvem Petrovem pismu.
A tu je še en domnevni razlog za željo po ponovnem vstopu v katoliško cerkev, če bi to bilo mogoče: "Ko bi se bila izneverila Kristusu, nacizem in komunizem ne bi bila imela v programu njenega uničenja." Zvestoba Kristusu tu ni definirana po tem, kar pravi Kristus sam, temveč po tem, kar pravijo in delajo nacisti in komunisti, v nadaljevanju argumenta tudi prostozidarji in liberalci. Zvestobe torej naj ne bi merili po tem, koliko se katoliški katekizem sklada z Božjo besedo v Bibliji, pač pa po tem, koliko se ta sklada s spisi in deli nacistov, komunistov, prostozidajev in liberalcev... Mimogrede: na prav ta nenavaden kriterij se lahko sklicujejo komunisti, ki so bili na programu uničenja pri nacistih - in z njimi prostozidarji, homoseksualci, Jehovove priče in še marsikdo. In enako se lahko na to merilo sklicujejo nacisti, ki so bili na programu uničenja pri komunistih, zahodnih demokratih in še kom. In tako v neskončnost... Jezus v svojem orientacijskem napotku, ko nam je dal merilo, po katerem bodo ljudje vedeli, da smo njegovi učenci, ni rekel: Če boste na programu uničenja pri teh in onih, pač pa, kakor beremo v osmem poglavju evangelija po Janezu: "Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci." In malo naprej, v trinajstem poglavju: "Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen." Zvestobe ali izneverjenosti tako ni mogoče določati in ugotavljati v primerjavah s svetnim, temveč edinole v primerjavah z Božjim - Bog je merilo naše zvestobe Kristusu, njegova Beseda in njegova Ljubezen, ne pa človeške reči tega sveta!
