Prepočasna reakcija ECB je sprožila verižno reakcijo, ki je v črno finančno luknjo potegnila še Italijo, Španijo, Portugalsko in verjetno tudi Slovenijo. Podrobnejša analiza bi pokazala, da so bile vsaka med njimi poseben primer, skupni imenovalec krize pa vseeno ostaja neopravičljiva zamuda pri sprejemanju odločitev v samem vrhu varuhov evra.

Skrajni cinizem ali vsaj vrhunska politična nespamet je bil včerajšnji šesturni obisk Angele Merkel v Grčiji. Če bi se prišla opravičit za triletno zamudo pri reševanju vprašanja, ki bi po Rocardu zahtevalo dve uri, bi bil ta še razumljiv. Da je Grkom, ki proračunsko dihajo na škrge, navrgla še celovito protiteroristično varovanje s 6000 policisti, pa presega zdravo pamet. Nemška kanclerka, ki je Grke razjezila do te mere, da jo enačijo z nacističnimi okupatorji, jim je namreč prišla zgolj ponovno povedat, da se bodo morali iz varčevalnih vic preseliti globlje v pekel, kjer jim nihče ne bo ponujal hladne vode, imajo pa to prednost, da jim pod kotlom kuri domača oblast, ki so si jo v popravnem izpitu po nareku iz Bruslja vendarle postavili sami. Če bi ostala doma, bi vsaj Antonis Samaras, grški premier, lahko prepričeval ljudstvo, da ni zgolj postavljena marioneta, ampak njihova podaljšana roka v evr(op)ski družini. Tako pa je s prazno denarnico in protokolarnimi stroški na račun grških davkoplačevalcev pokazala, da bodo poleg svojih zapitkov plačali tudi nemške.

Podobno se obnašajo finančni ministri EU na sestanku v Luksemburgu, kjer so se jalovo prepirali o enotnem nadzoru nad bankami v območju evra, davek na finančne transakcije pa skorajda že povampirili na novo pitje krvi davkoplačevalcem. Morda se kdo še spomni, da je bila ideja tega davka porojena iz tako imenovanega kazino kapitalizma, torej igralniškega obnašanja finančnih in bančnih ustanov, ki so prek noči s špekulativnimi transakcijami kotile neobdavčene dobičke, zdaj pa bo očitno nekdo zlobiral, da bomo finančne transakcije dražje plačevali navadni ljudje pri običajnih dvigih in plačilih, špekulanti na veliki nogi pa se bodo znova izmuznili.

Vse bolj očitno postaja, da problem današnjega sveta niso finance, gospodarska stagnacija in distribucija dobrin, ampak paranoja, ki jo nad njimi zganjajo tako politiki kot razne institucije, med katerimi prednjačijo Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in razne bonitetne agencije. Na začetku letnega sestanka IMF in svetovne banke v Tokiu smo lahko prebirali napovedi, da svet drvi v novo recesijo, čeprav je že vsaj dve desetletji jasno, da obe instituciji, porojeni v Bretton Woodsu med drugo svetovno vojno, predstavljata svet, ki je bil pokopan v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, in nista kos sedanjim globalnim finančnim in političnim izzivom. Če bi katera koli od teh institucij živela s časom in prostorom, bi imeli v rokah vsaj namig katastrofe, ki je svetovno gospodarstvo zadela leta 2008, ne pa da mu zdaj prebirajo nekrologe, ko je že vsakomur jasno, da tavamo v razvojnem brezpotju.

Ne pričakujte, da vas bodo na varno pot pripeljali politika, ekonomisti v njeni službi in dežurni krizologi. Ti vam lahko izstavijo le račun, kot ga je Merklova za svoj podporni obisk v Grčiji, ko ni prišla z darilom, ampak kot rubežnik. Četudi je pravica na njegovi strani, ni nobenega razloga, da bi ga kdo imel rad.