Medtem ko mu uslužni gejši nudita "reiki" ali plesno-pevske nastope, ga namesto tolpe razbojnikov napadejo "nindže" ali se predaja zvočni terapiji budistične mantre, je tako Don Juan Tadeja Toša igralsko povsem obvladano prestavljen v neko drugo, zamaknjeno, polmeditativno stanje, iz katerega le občasno poblisne mrhovinarski pogled, kadar snuje zanke za svoje žrtve.
Seksualni simbol valovitih las "latino ljubimca" je po japonski šegi kontrolirano spleten v kito, kakor je gola "telesna" dimenzija preračunljivo racionalizirana. Pri izbiri žrtev in sredstev Don Juan ni več spolno opredeljen, ampak zapeljuje v greh oziroma v paradokse njihovih lastnih (etičnih) načel prav vse, ki mu prekrižajo pot: Sganarelle se v dobičkaželjnosti proda v brezboštvo, donja Elvira je speljana na stranpoti svoje zaobljube Bogu in njen brat Don Carlos se zoperstavi lastni družini, medtem ko se trudi braniti njeno čast; navsezadnje je tudi Don Luis speljan na limanice svetohlinsko (kar je zadnji stadij Don Juanove moralne degeneracije) prepričljivega sina.
Usode zapeljancev so posledično razprte v tragični dimenziji, igralsko izstopa Eva Kraš z mučeniško vlogo donje Elvire (pomenljivo tudi v vlogi transcendentne grožnje Kamnitega gosta); ki se na pol sprijaznjeno povsem zaveda lastnega izigranega položaja, a kljub vsemu ne obupa in poskuša kot božja povratnica spreobrniti nepoboljšljivega (družbenega) heretika. Mestoma moteča medreligiozna komunikacija (oziroma celotna medkulturna izmenjava) ne presega ravni tipske pavšalnosti (upnik je seveda jud, donja Elvira katoličanka, Don Juan nekam budistično zamaknjen).
Gola in do osnovnega tekstovnega jedra okleščena, komunikacijsko hladna in prostorsko neizrabljena uprizoritev (na golem parketu se v interierjih bolj iz praktičnih razlogov pojavi kakšen kos oblazinjenega pohištva) je mizanscensko postavljena precej (filmsko) statično, z nekaj kadriranimi premiki mesta dogajanja, medtem so momenti gledališko nabreklega vrveža in (primitivnejše) situacijske komike iz besedila obrezani - tista komedijska predvidljivost in gledalčevo "privoščljivo" pričakovanje sta izgubljena. Don Juan ostaja vseskozi skrajno brezbrižen in za sankcije povsem neobčutljiv (na koncu tudi prav misteriozno, tako kot operira, izgine v oblaku megle), vsak občutek (časovne) stiske in stopnjevanja dramatičnosti je izgubljen v introvertni monotoniji uprizoritve.
(Komično) zavest konteksta ohranjata že Molierovsko vpisana ostanka iz tradicije commedie dell'arte: Sganarelle Aleša Valiča, ki ob nedostopnem gospodarju uprizoritve prebija led komuniciranja z občinstvom v zaupljivih in polglasnih "apartejih", poleg njega pa kmetič Pierrot (Matija Stipanič), počasne pameti, s ploho arhaičnih kletvic in okroglega koraka. Pri obeh likih se Cavazza večinoma naslanja kar na predlagane rešitve iz besedila, ki so v svojem registru komike tudi povsem samozadostno učinkovite, v primerjavi z realizacijo celote pa diskreditirajo asketske režijske odmike od besedila.
