V zdravstvu so organizirali enourne jutranje zbore zaposlenih in se potem napotili na delo po ustaljenem ritmu, v centrih za socialno delo so opravljali vsa nujna dela, knjižnice so večinoma obratovale nemoteno, kultura pa je tako kot sicer v ponedeljek večinoma počivala. Stavki se že tako niso pridružili šole, fakultete in vrtci ter pravosodje, po sklepu vlade pa so bili prisiljeni delati tudi veterinarji. Da je RTV Slovenija z izjemo stavke bojkotirala vse druge notranjepolitične dogodke in samopromocijo politikov pred lokalnimi volitvami, je bilo dobršnemu delu gledalcev in poslušalcev prej v olajšanje kot v negodovanje.
Vlada se je na stavko odzvala omalovažujoče, češ da je škoda bistveno manjša, kot bi bila, če bi sprejeli zahteve sindikatov. To morda velja po prvem dnevu stavke, ni pa nujno, da bo vlada enako menila v primeru, da bo stavka trajala dlje časa. Vsak dan stavke, naj bo za večino državljanov še tako nemoteč, bo posledično prizadel vse večji krog ljudi in sčasoma povzročil čedalje večjo škodo tudi državi in gospodarstvu. Še zlasti če bo ustavno sodišče pritrdilo veterinarjem, ki so prepričani, da je prepoved njihove stavke v neskladju z ustavo.
Kot opozarjajo delodajalci, ki stavko v sedanjih kriznih razmerah zavračajo kot neupravičeno, bo stavka poleg neposredne škode imela za slovensko gospodarstvo tudi dolgoročne posledice. Tuji investitorji naj bi namreč zaradi nje postali še bolj skopi in nezaupljivi.
Naj bo tako ali drugače, stavka je velik test za slovenske sindikate, ki so se doslej večinoma umikali in z vsakim »kompromisom« izgubljali ped za pednjem delavskih pravic. Če bodo znova popustili ali sprejeli še en »kompromis«, bodo izgubili v očeh svojega članstva in še izostrili občutek velikega dela državljanov o njihovi neučinkovitosti. Z vztrajanjem pa sindikati po drugi strani tvegajo, da začne javnost stavko gledati še bolj nenaklonjeno, kot jo gleda zdaj. Za negativno mnenje so sindikati v precejšnji meri krivi sami, saj ljudem niso znali razložiti, da javni sektor ni le državna birokracija, temveč tudi šolstvo, zdravstvo, sociala, kultura… torej predvsem dejavnosti, katerih delovanje je nujno za blaginjo državljanov.
Po drugi strani se ne moremo upreti občutku, da ima slovenski sindikalni boj prav zdaj idealno možnost »ujeti svoj trenutek«. Vlada ima poleg konflikta z javnim sektorjem odprtih še obilo front – delavci so ogorčeni zaradi pokojninske reforme, študenti zaradi malega dela, upokojenci zaradi zamrznitve pokojnin, zaposleni na tako imenovanih beneficiranih delovnih mestih, ker ne bodo dobili poklicnih pokojnin… Vsa ta nakopičena energija nezadovoljstva ima velike možnosti za uspeh, vendar pod pogojem, da bi delovala enotno in solidarno. Z razdrobljenimi aktivnostmi, kjer sindikati enkrat grozijo, drugič se umikajo, ali ki delujejo celo kot opozicija, kar kaže primer šolnikov pri sedanji stavki, bo imela vlada bistveno manj dela.
