Za ušivih (seveda v primerjavi z 2,5 milijarde evrov proračuna zdravstvene blagajne) 13 milijonov evrov, kolikor naj bi jih s povprečno 30-odstotnim znižanjem cen dežurstev privarčevali v zdravstveni blagajni na leto, je vlada zdravnike spravila na okope. Zanima me, kot se popularno reče, kaj je zadaj. Trinajst milijonov evrov je prav gotovo premajhna vsota, da bi zanjo kalili socialni mir tako vplivne, močne in monopolistične elite. Z najmanj desetkrat več denarja bi lahko veliko bolj elegantno in povsem mirno (z)redili zdravstveno blagajno, če bi vzpostavili mehanizem, v katerem bi morali zobozdravniki koncesionarji plačevati tolikšne zdravstvene prispevke od svojih prihodkov, kot jih plačujemo navadni smrtniki. Ali pa vsaj tolikšne, kot so jih delavke v Muri. Brez krnjenja sindikalnih dogovorov zdravnikov bi tako v zdravstveno blagajno na leto kapnilo 130 milijonov evrov; optimizem nekaterih ekonomistov se ustavi pri številki 200 milijonov. Zobozdravniki koncesionarji so, kot to sami radi poudarjajo, del javne zdravstvene mreže. Zato ni razloga, da zanje oziroma za plačevanje njihovih prispevkov ne veljajo isti vatli kot za njihove kolege, zaposlene v zdravstvenem domu ali kakšni šolski ambulanti. Kot slišimo, izjema niso samo zobozdravniki koncesionarji, temveč tudi zdravniki koncesionarji. Pri tem trčimo na več neurejenih področij, poleg davčnega prav gotovo najprej na tistega, ki sta mu - še združena - Gibanje za ohranitev javnega zdravstva in Združenje ZaNas rekla "divja privatizacija zdravstva". Med Bručanovim triletnim ministrovanjem se namreč ni samo podeljevalo koncesij na znamenitih nočnih srečanjih in precej povprek, temveč se je dodobra razvila in tako rekoč nelegalno institucionalizirala še ena anomalija javnega zdravstvenega sistema: znameniti s.p.-ji in d.o.o.-ji za "zapolnjevanje ambulantno specialističnih vrzeli".
Kljub številnim apelom nekdanjega ministra Miklavčiča, da je ta oblika dela zdravnikov, javnih uslužbencev, nezakonita, se ni zgodilo nič. Noben zdravnik, ki ni imel soglasja svojega delodajalca za delo pri drugem delodajalcu, ni izgubil službe in mnogo jih še danes dela brez dovoljenja. Delodajalci so tiho, delojemalci še bolj, ministrstvo za zdravje pa bi najraje videlo, da bi novinarji opravili zoprno delo namesto njih. In kar ne morem odgnati misli, da vidi politika za ureditev tega področja novega pomočnika v predlagani noveli zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Zaradi dvo- ali triizmenskega dela zdravnikov, ki ga bodo morali uvesti v bolnišnicah, da bodo zagotavljali 24-urno oskrbo, bodo s.p.-ji in d.o.o-ji začeli naravno odmirati. Zdravstveno dejavnost pa bodo morale prilagajati tudi predvsem manjše bolnišnice po Sloveniji. Bo to del nujnih strukturnih sprememb v zdravstvu, o katerih je včeraj govoril minister za zdravje Dorijan Marušič?
Trenutno zniževanje cen dežurstev zdravnikov s 13 milijoni evrov prav gotovo ne sodi med nujne strukturne spremembe, je bolj kot kaj drugega metanje peska v oči. Ko si jih bomo do konca pomeli, bomo na vrsti mi in naša košarica pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja. Scenarij je znan: varčevalni ukrepi so 219 milijonov evrov "vzeli" zdravstvenim izvajalcem, 13 milijonov evrov bodo vzeli zdravnikom, vprašanje je še, koliko evrov bodo vzeli bolnikom?
