Za razmislek o zaprašeni, a hkrati še vedno vznemirljivi črnogledi napovedi, je treba odpraviti nekaj netočnosti, ki jo zvečine spremljajo. "Sozialismus oder Untergang in der Barbarei!" torej "Socializem ali zaton v barbarstvo!" in ne "Komunizem ali barbarstvo" je bil programski vzklik Rosinega teksta, ki si ga avtorica sploh ne lasti, ampak ga pripiše piscema Komunističnega manifesta takoj za ugotovitvijo, da je "v tem trenutku socializem edina rešitev za človeštvo" ter da se omenjeno opozorilo Marxa in Engelsa "kot goreči menetekel sveti nad sesedajočimi se zidovi kapitalizma". Pri domačem čiščenju polpretekle zgodovine se Marxov komunizem in socializem Luxemburgove enačita s stalinizmom in titoizmom, čeprav je pri obeh šlo za filozofski razmislek o času, ki sta ga živela in je bil prežet s silovitimi družbenimi napetostmi, ter možni prihodnosti. Ali smo danes znova obdani s to silovitostjo, je vprašljivo, indici razkroja družbe pa so vsekakor tu. Da bo slednja "pogoltnila samo sebe v nezadovoljivi želji po vsiljenem napredku" (Marx), postaja vse širše prepričanje, le ideje o potrebi po novi obliki družbene ureditve so pokopane pod mantro o kapitalizmu kot najvišjem klinu civilizacije.
A zdaj je tega konec. Ideja o novi ureditvi pa, presenetljivo, ni zrasla v srčiki gospodarske krize, temveč najhujše kriminalne ogroženosti, čeprav v obliki radikalnega svobodnotržnega plana, ki se rad mota po glavi tudi naših trenutnih oblastnikov. Honduras z najvišjo stopnjo umorov na svetu (130-krat višja kot v Sloveniji in več kot štirikratnik tiste v bolj zloglasni Mehiki) je prejšnji teden obelodanil načrt o gradnji treh koncesijskih mest z lastnimi vladami, zakonodajo, sodišči, policijskimi silami in davčnim sistemom. Tamkajšnja vlada je sporazum o posebnih administrativnih regijah (región especial de desarrollo - RED) podpisala z ameriškim podjetjem MKG, prvo pa naj bi v bližini obmorskega Trujilla zastavili v začetku prihodnjega leta s 15 milijonov dolarjev vredno začetno naložbo in obljubljenimi 5000 delovnimi mesti, ki bodo ob koncu poskusnega projekta s tremi mesti porasla na dvesto tisoč. Honduras je v ta namen lani že sprejel ustavno spremembo, ki omogoča posebne administrativne regije, Carlos Pineda, ki vodi državno komisijo za promocijo javno-zasebnega partnerstva (zveni domače?), pa je to največjo neposredno tujo naložbo v Hondurasu v zadnjega pol stoletja pospremil z željo, da tri mestne državice postanejo srednjeameriška kopija Hongkonga ali Singapurja.
Koncesijska mesta s posebno zakonodajo bodo imela popolno avtonomijo na vseh področjih z izjemo zunanje in obrambne politike, državnih volitev in izdaje osebnih dokumentov, spoštovati pa bodo morala tudi mednarodno pravo s področja človekovih pravic in političnih svoboščin. MKG mora še zbrati prve zakupnike, pričakujejo pa, da bodo v teh mestih zrasla srednje velika proizvodna podjetja, tudi po vzoru dodelavnih linij, znanih kot "maquiladoras" v svobodnotrgovinskih conah v Mehiki in še nekaterih drugih srednjeameriških državah, kjer sestavljajo avtomobile, računalnike in druge proizvode, pretežno za trg v ZDA. Zagovorniki "fevdalizacije" države v tem načrtu vidijo razvojno prihodnost Hondurasa, kjer 65 odstotkov prebivalstva živi pod pragom revščine, kritiki pa opozarjajo, da se vračajo temačni dnevi, ko so ameriške družbe vodile tamkajšnjo vlado, si lastile ogromna zemljišča in s pomočjo policije masakrirale stavkajoče delavce - obdobje torej, ki je v politično znanost prispevalo skovanko "banana republika".
V zadnjih letih se je Honduras poskušal rešiti odvisnosti od banan in kave z izvozom raznih drugih proizvodov od tekstila do avtomobilskih delov, a je množičen in nasilni kriminal, povezan z mamilarskimi karteli, odvračal tuje investitorje, državo pa potiskal v prepad. Koncesijska mesta naj bi bila zavarovana pred zloglasnimi "marasi", a je to pravzaprav samo prvi korak v družbo, kjer bo večina prebivalstva še naprej živela z okrutnimi uličnimi tolpami in brez razvojne prihodnosti, manjšina pa v protektoratu multinacionalk, prepuščena bolj sofisticiranemu nasilju svobodnega trga z neoliberalistično ideologijo. Država se na tak način izogiba vsakršni odgovornosti za svoje državljane, vprašanje je le, ali je to vrhunec kapitalizma, popolnoma osvobojenega državne regulative, ali pa začetek barbarstva, ko družba golta samo sebe v nezadovoljivi želji po vsiljenem napredku.
Standard Fruit Company in United Fruit Company, ki sta večino prejšnjega stoletja obvladovali Honduras in Gvatemalo ter v slednji s Ciino pomočjo zanetili 36-letno državljansko vojno, sta ob predstavitvi od volje multinacionalk odvisnih mestnih državic v Hondurasu reminiscenca, ki ježi kožo skeptičnim prebivalcem, ko se že vidijo v vrstah za delo v posvečenih enklavah in z izgubljeno suverenostjo. A to je le ena od slik skupne nam prihodnosti, za katero so že dlje izrisane davčne oaze za bogataše, deregulacija finančnih korporacij, razgradnja (socialne) države ter osiromašenje vse obsežnejšega dela prebivalstva tudi v najbolj razvitem delu sveta za polnjenje bazena prekarne delovne sile. Neopazno smo namreč tudi na globalni ravni že sklenili sporazum o protektoratih, ki jih ne upravljajo državljani oziroma njihovi odgovorni izvoljeni predstavniki, ampak posamezne grupacije; kjer se ne srečujemo s človekom kot generičnim bitjem, ampak razčlovečenimi ljudmi, ki jih žene predvsem lastni interes. Rosa Luxemburg in pred njo Karl Marx sta imela prav - kapitalizem je zaton v barbarstvo. Problem je, da nista imela zanj prave civilizacijske alternative. Še večji pa je, da je danes sploh več ne iščemo, ampak smo s potapljanjem v to barbarstvo kar sprijaznjeni.
