Ti pa se niso dali in so odvrnili, da imajo tudi oni na otoku dve boginji, ki jim ne dopuščata, da bi Atencu izplačali denar: ena je Revščina, druga pa Nemoč. V Herodotovem izvirniku so njihove zadnje besede tele: "Moč Atencev ne more biti nikdar močnejša od naše nemoči."

Te zgodbe se je spomnil bralec Financial Timesa, ko je odgovarjal na članek v tem časniku, v katerem je pisec razlagal, kako doseči, da bi Grki plačali evroconskim bankirjem. Bralec je v svojem pismu omenil, da je bila grška valuta v časih Temistoklesa drahma, in se vprašal, ali bodo Grki odplačali vsaj petino svojih evrodolgov in ali bo tudi evro (tako kot drahma) obstajal 2500 let. Jaz mislim, da ne. Menim še, da ne bo nobene škode, če bo tudi ta kvazipolitična tvorba, postavljena na predstavah o skupni ekonomiji in povezana z valuto, ne pa skupno politiko, namreč Evropska unija, šla za evrom.

Temistokles je bil nadležen, mrzek sovražnikom in neljub zaveznikom. Bil pa je sposoben politik in general. Evrokratska falanga je zgolj mrzka in nadležna. Njena edina sposobnost je, da se nam je vsilila za vladarja in razsodnika in da se svojih pozicij drži in se jih bo držala kot klop. Dobro živi na naš račun, širi se in vse dražja postaja, mi pa od nje v najboljšem primeru nimamo nobene koristi. Kaj nam pripravlja, nam vsem, ponosnim Evropejcem, lahko vidimo v Grčiji, a se večinoma odločamo, da tega ne bomo videli. Boginja prepričevanja, ki je spremljala Temistoklesa, je bruseljske falangiste zapustila, ostala jim je Sila. Na silo jemljejo tam, kjer ni, da bi dajali tja, kjer je, tistim, ki nimajo, za one, ki imajo že tako in tako preveč. Revščina ni ovira, ko je treba jemati. Nemoč - to, da nečesa ne moreš storiti (beseda pri Plutarhu je amehania) - ni argument proti prisili narediti prav tisto, za kar nimaš sredstev.

Pri tem skupinskem in ponavljajočem se posiljevanju Grčije je morda še najmanj pomembno vprašanje, koliko dolgov bodo Grki vrnili. Evropski bankirji, ki jim je namenjena pomoč Grčiji, so se, vsaj nekateri, menda pripravljeni odpovedati tja do 40 ali 50 odstotkom teh dolgov - to jih očitno ne bo spravilo ob vse dobičke, kaj šele na beraško palico. Gospoda misli na svojo korist dolgoročno. Bolj ko bo ljudstvo životarilo od danes na jutri, bolj bo prihodnost njena.

Grški premier je uveljavljanje tako imenovanih varčevalnih ukrepov imenoval vojna, ki jo je treba dobiti. Imel je prav: to je vojna. Neposredno je to vojna ljudskih poslancev proti ljudstvu, parlamenta proti tistim, ki so ga izvolili. V nekoliko širšem kontekstu so grški parlamentarci, ki so ta teden izglasovali dodatne "varčevalne ukrepe", peta kolona bruseljske falange. No, glede na to, da Atene oblegajo trije evropski generali, ne štirje tako kot Madrid med špansko državljansko vojno, bi grški socialistični vladi lahko rekli četrta kolona, ampak to ni bistveno. Poleg tega je za evrounijo grška drama še vedno bolj vojaška vaja kot vojna. Ampak tudi to ni bistveno. Bistveno je, za kaj v tej vojni in vojaški vaji gre.

Kar zadeva razmerje med Brusljem in grško vlado, gre za iskanje in preizkušanje mehanizmov, s katerimi evrounija lahko podredi nacionalne politične elite. Navsezadnje gre tudi za raziskavo na terenu, koliko je nacionalne politične elite sploh treba podrejati. Gre za oblikovanje prijemov za pospešeno razgradnjo nacionalne suverenosti in za imuniziranje demokratične politične forme pred vplivom ljudstva. Gre tudi za oblikovanje modela parlamentarne vojne proti ljudstvu.

Eden od "varčevalnih ukrepov", za katere je zdaj glasoval grški parlament, je ukinitev kolektivnih pogajanj in kolektivnih pogodb. Ta ukrep po evropskem diktatu bo seveda ukinil ključno oviro na poti k odpravi minimalne plače in zaščite zaposlenih. Ko je odpravljena minimalna plača, lahko zaposlovalci nižajo plače v nedogled. To je hud, morda smrtni udarec sindikatom. Predmet "varčevanja" je torej organiziranje zaposlenih, zreduciranje delavskih organizacij na nepomembnost. Evrokracija skače v prihodnost tako, da briše zgodovinske politične in socialne dosežke zadnjega stoletja in pol. Med najpomembnejšimi so bili tisti, ki so jih izbojevale organizacije zaposlenih, začenši z izbojevanjem pravice do organiziranja.

Pri tem varčevanju gre za varčevanje pri pravicah in svoboščinah: za zmanjševanje in odpravljanje pravic in svoboščin. Tega evrokrati seveda ne delajo iz sovraštva do pravic in svobode, saj so demokrati, pač pa v skrbi za lastne ekskluzivne in neomejene pravice ter v prizadevanjih za lastno, navsezadnje absolutno svobodo. Grčija je zanje prva in ključna etapa na poti k velikemu cilju: k temu, da bodo imeli pravico in svobodo početi, kar jih je volja.

Na drugi strani gre za testiranje, koliko lahko ljudem vzameš: koliko jim lahko vzameš, ne da bi jih potisnil v upor, in koliko, ko se oziroma tudi če se upirajo. V prvem primeru gre za jemanje davkoplačevalskega denarja v bolj severni evrouniji, v drugem pa zdaj predvsem za Grčijo. Gre za anestetično razgradnjo socialne države v bolj disciplinirani evrouniji, za brutalno doseganje istega cilja na njenem južnem obrobju. Če bodo disciplinirani in delavni evrodržavljani pristali na to, da se njihov denar steka v roke evrobankirjev in drugih finančnikov prek Grčije, se v naslednjem koraku lahko to izvaja bolj neposredno. Hvalevredno pri tem je, da se socialne države ne odpravlja popolnoma, temveč se jo omejuje na velike finančnike in njihove politične uradnike oziroma kamerade.

Naposled gre za vaje iz manipuliranja in zavajanja oziroma samozavajanja ljudstva: kako priti do tega, da evroljudstvo ne solidarizira s sebi enakimi, ki so pod napadom, da v napadu na pravice in svoboščine, ki se dogaja na enem koncu evrocone, ne vidi grožnje lastnim pravicam in svoboščinam, da spregleduje lastni interes, dopušča, da se dela proti njemu, samo dela proti njemu in se postavlja na stran svojih sovražnikov. Sprejemanje insinuacij, da je socialna država predraga, da so predrage pravice in svoboščine, da je raja predobro živela in da so evrojužnjaki leni, pomeni drsenje v družbo, ki bo delovala pod geslom Arbeit macht frei.