Manj kot leto dni kasneje svet obešen za jajca visi nad prepadom in je narobe od pet do glave. Kapitalistični svetilnik, Združene države Amerike, v katere so naši postsocialistični voditelji buljili kot tele v nova vrata, so se šele z golom v zadnji minuti podaljška izognile bankrotu (in še to verjetno le zato, da se lahko naši neoliberalci še naprej posmehujejo Jožetu Mencingerju), medtem ko grda komunistična Kitajska ne ve, kaj naj počne z vsem nagrabljenim denarjem in bi malo gradila slovenske železnice, malo pokupila pol Afrike in malo odplačevala tuje dolgove (še najmanj bi ta daljna dežela bratstva in enotnosti pomagala svojim revežem, a tako pač je v tem krasnem novem komunističnem svetu).

V arabskem svetu je zmeda še večja in od včeraj ne vemo več, ali imamo raje zatiralske, a ubogljive diktatorje, islamske fundamentaliste ali nepredvidljive revolucionarje, kot vse kaže, pa se v sodobnem svetu ne obnese niti socializem, saj je na jugu družbi, ki je upokojevala ljudi, ko so ti še lahko plesali sirtaki, nekega dne za socialno državo (in zgolj za socialno državo!) preprosto zmanjkalo denarja. Ja, še samo Fidel Castro umre in kaos na tem neokapitalističnem svetu bo popoln.

Povsem logično je torej, da v takšnem svetu vsi svetovni voditelji delujejo podobno dezorientirani kot Borut Pahor, saj ne le, da nihče med njimi ne ponuja rešitev, marveč se nikomur več niti sanja ne, v čem je pravzaprav problem. Razen tistih seveda, ki so prepričani, da je vsega kriv multikulturalizem.

Eden takšnih, plastificirani norveški arijec, ki se mu je od vsega hudega v državi, ki je imela polno rit vsega, potem pa odkrila še nafto, s pomočjo odvečnih tristo tisoč evrov na tekočem računu malce odklopilo, za razliko od Angele Merkel na žalost ni verjel v to, da je sovražni multikulturalizem že mrtev, temveč je bil prepričan, da ga je šele treba ubiti. Oziroma je verjel v to, da je treba ubiti samo idejo multikuturalizma, ki je po njegovem živela predvsem v mladih laburistih na otoku Utoya. S svojim strelskim pohodom je tako želel predvsem zamajati oziroma na svoj način preizprašati idejo o multikulturni Evropi, o njeni verski svobodi in socialni enakosti etničnih manjšin, o teh težko priborjenih vrednotah posthitlerjeve Evrope.

In po prvih podatkih mu je to celo uspelo. Ni jih namreč malo, ki te dni res »razumejo«, v čem je problem, in ki zato sploh niso presenečeni, da se je Utoya zgodila.

Prst v multikulturalizem in škodljivo islamizacijo Evrope (s tem pa tudi v sedeminsedemdeset nedolžnih žrtev nacističnega pokola) so namreč takoj po tragediji uperili mnogi evropski in tudi ameriški desničarski skrajneži, ki so za pokol sicer v prvi vrsti obsojali vse živo, od Evropske unije do Al Kaide, a vseskozi skozi prizmo množičnega priseljevanja, pri nas pa je, denimo, Rosvita Pesek slabo integracijo norveških priseljencev Večerovemu novinarju Matiji Stepišniku prejšnji teden v Odmevih (iz samega novinarskega profesionalizma, predvidevam) ponudila kar kot enega neposrednih razlogov za tragedijo.

Ob tem so se tudi številni drugi naši novinarji in mediji – raje kot da bi na primer odprli debato o naraščajoči agresivnosti desničarskih skrajnežev ter o tem, da so desni populisti v Evropi vse bolj uspešni ravno z ustvarjanjem strahu pred priseljenci – skupaj z množičnim morilcem vprašali, ali so muslimani in drugi auslenderji v Evropi morda res tako zelo poguben problem.

Sicer lahko razumem, da nekateri verjamejo tudi v to, da priseljenci s svojim neevropejskim obnašanjem iz nedolžnih Evropejcev ustvarjajo nevarne ksenofobe in da bi jih, priseljence namreč, bilo zato treba močno omejiti ali vsaj strožje vzgojiti, a se mi zdi, da je izražanje tega mnenja takoj po tistem, ko arijski krščanski terorist pobije na desetine mladih ljudi, vseeno malce neprimerno.

Še več, preizpraševanje multikulturalizma je v trenutku, ko na Norveškem še vedno pokopavajo mrtve, vsaj tako nedostojno, kot bi bilo denimo nedostojno problematizirati islam v vzhodni Evropi na dan obletnice srebreniškega pokola, in skoraj tako perverzno, kot če bi Ratka Mladića v beograjskem preiskovalnem zaporu res postregli z jagodami.

No, če to koga tolaži, je glede na to, kakšno mnenje je imel o multikulturni Sloveniji, norveški množični morilec naše jagode verjetno pričakoval.