Popolnoma legitimno. Zakoni so dolgočasni. Pokojninski tudi. Iz njih ne teče kri. Kri je le tam, kjer je eksces. Tam, kjer vsi vpijejo, da je to škandal svetovnih razsežnosti. Da je to dno, ki še bolj kaže, da je oblast izgubila kompas in se dela norca iz nas. Nas žali, nas podcenjuje in troši naš denar. Dragi moji, če en spot, posrečen ali ne, pokonci dvigne pol Slovenije, nas mora nekaj zaskrbeti. Zaskrbeti pogrom, ki ga je Uroš Slak z ekipo demonstriral v Pogledih Slovenije. Zaskrbeti ves srd in jeza, ki je letela na tiste, ki si upajo zagovarjati pokojninski zakon, upajo zagovarjati nek minoren bizaren poskus zbujanja pozornosti na medmrežju in si celo upajo priznati, da so zadovoljni z reakcijami.

Ja, reakcije so povedale veliko. Pokazale, da noče nihče slišati argumentov drugega, ampak le uživati v tem, kako glasen in dramatičen bo njegov glas. Kdo bo močneje udaril v boksarsko vrečo nepriljubljene vladne koalicije. In si zraven izmislil čim več žmohtnih domislic na njen račun. V četrtkovih Pogledih je to štafetno palico dobro držal v rokah Mišo Alkalaj. Pravi užitek ga je bilo gledati, kako tolče po vseh gumpcih iz vladnih dvorov, požrešnih marketinških agencijah in nevednih bedakih internetnega komuniciranja. Fino je bilo videti, kako topovi bruhajo žalitve in etikete. In kako je imel na voljo toliko časa, kot je želel. Brez omejitev in nervoznega skakanja Uroša v besedo. To je teren, kjer igra le ena ekipa. Na terenu je le ena nogometna enajsterica, ki lahko napada. Druga se lahko le brani in ne sme pogledati proti golu. Če pa že dvigne glavo, hop po njej.

V četrtek bi na mestu Petra Pogačarja odkorakal iz studia, saj je bil prekinjen prej, preden je v svojem prvem oglašanju izrekel tri besede. In to je žalitev, o kateri se je treba pogovarjati. O tej nestrpnosti do drugače mislečih. O tej vzvišeni razsodniški drži, ki s strojnico kosi vse, ki si upajo nasprotovati splošnemu mnenju. Tistemu mnenju, ki je proizvod histerije. Za vse, kar se je sproduciralo na temo obskurnega zaigranega spota z Urško, ni druge besede. Je le čudenje, kje za vraga se je sfalila pot treznega dialoga. Kje za božjo voljo smo zgrešili vrata, na katerih piše toleranca.

Prvič priznam, da se mi vsi, ki so vpleteni v kampanjo z vladne strani, smilijo. Smilijo zato, ker nimajo šans, da bi jih kdo slišal. Imajo le šanso, da kasirajo veliko ali malo manj gnojnice. Kasirajo predirne velike plane v očesu kamere, ki sugerira le eno: poglejte ga, krivca. In za povrhu dobijo še lekcijo, kako bi morali komunicirati. Kako bi morali kot pohlevni luzerji razlagati ljudem nekaj, česar nočejo slišati. Emocionalno razgretih odločevalcev ne briga zakon, njih zanimajo obtoženi. In to je največji greh vladne kampanje. Ker so avtorji pozabili, da tu ni šale. Tu ni prostora za marketinške domislice. Tu ni prostora za štose in smeh. Smrtna resnost in užaljenost je paradigma časa. Rezanje glav pa nacionalni šport. Nasprotovanje samoumevno. Padec zakonov skoraj neizbežen.

Padli pa bodo tudi zato, ker se ob vsem haloju in vreščanju vsi vpleteni počutijo krive. Vsi govorijo o napakah, vsi govorijo o spodrsljajih in se opravičujejo. Za spot z Urško Čepin si opravičilo zasluži le ena oseba. In to je Urška Čepin. Preprosto zato, ker so o njej in njenem stereotipu začeli trobiti vsi, še najbolj pa tisti, ki spota sploh niso videli. Na obračun pozivali vsi, ki so slišali, da je Urška kao vladna ikona za referendum. V bistvu njo pribili na križ, pa čeprav je le pošteno za honorar oddelala svojo vlogo.

So pa svojo vlogo narobe razumeli napadeni. Takoj so pritekli pred kamere in začeli z razlagami. S tem pa nazorno pokazali, v čem se ta vlada razlikuje od prejšnje. Vsako obtožbo sprejme kot poraz, za katerega se je treba opravičevati in razlagati kontekst ter namero. Kot da je treba ves čas prati slabo vest, ki ti jo nabijajo drugi. Prejšnji vladi na primer še po slabih treh letih na misel na pride, da bi kakšno črhnila o brezplačnikih…