Če prečesaš sestavo klubov italijanske prve lige, sploh pa prvouvrščenih ekip, lahko ugotoviš predvsem, da je številčnost starejših tridesetletnikov v italijanski ligi opazna. Oddo, Zambrotta, Seedorf, Yepes, Legrottaglie, Gattuso, Inzaghi, Lucarelli, Manfredini, Totti, Grosso, Salihamidžić, Toni, Del Piero, Di Natale, Cordoba, Zanetti, Materazzi in še bi se našel kak veteran, so vse igralci, ki so v tridesetih oziroma jih štejejo tudi krepko čez trideset let. Predvsem je temu tako v vodilnih klubih, kot sta Milan in Inter. Kdo so sploh zvezdniki italijanske lige? Nudijo se imena, kot so Ibrahimović, Eto'o, Milito, Totti, pa vendar ne zgrešiš, če rečeš, da je simbol te lige vendarle veteran Alessandro Del Piero, ki je pri častitljivih 36 letih še vedno glavni graditelj igre v Juventusu. In to povsem zasluženo. Del Piero, ki je največje igralske momente doživljal konec devetdesetih, je danes pri 36 letih za italijansko ligo še vedno brez dvoma prvorazredni obvladač, pa čeravno je vprašanje, ali bi njegov Juventus s kom mlajšim v njegovi vlogi bil višje uvrščen, kot je. Rutina je dobrodošla lastnost, sploh ko gre za domače prvenstvo, zato pa tem starim lokomotivam ne uspeva na mednarodni sceni, v soočenjih z navitimi mladci iz angleških in drugih evropskih klubov.
Dejstvo je, da Italija nima mladih zvezdnikov. Balotelli? Tvegan fant. Nima niti srednje starih zvezdnikov, ki bi se jim uspelo prebiti v vrh. Za primer bi dal Cassana, Montoliva ali Aquilanija, igralce v najboljših letih, se pravi sredi dvajsetih, za katere pa vse velja, da so v svojih karierah bodisi obstali oziroma stagnirali. Kot najbolj možen odgovor na vprašanje, zakaj je italijanski nogomet na mednarodni sceni nazadoval, se torej nudi starost glavnih akterjev italijanske lige.
