A gre za stereotip, kakršnih je vse več, ko pogovori nanesejo na medgeneracijska vprašanja. Vivek Wadhwa, gostujoči profesor na Harvardu in Berkeleyu ter direktor raziskovalnega centra za podjetništvo na univerzi Duke v Severni Karolini, je na temelju obširne študije uspešnih tehnoloških podjetniških podvigov prišel do zanimivih rezultatov. Podjetij, temelječih na novih tehnologijah, ne ustanavljajo drzni mladi diplomiranci, polni inovatorskega elana, marveč ljudje pri svojih štiridesetih in več letih, poročeni in z otroci, potem ko so se naveličali delati za druge. Še več, ugotavlja, da so starejši podjetneži v ZDA mnogo uspešnejši pri zagonu svojih podjetij, zahvaljujoč izkušnjam, ki so si jih nabrali s poprejšnjim delom in boljšim poznavanjem potreb strank. V prednosti so tudi zaradi poslovnega omrežja, ki so ga z leti spletli, na roko pa jim gre še močnejša finančna podpora iz tega okolja.
Razlogov, da Američani na splošno niso pozorni na delavce, ki začenjajo podjetniško kariero v zrelih letih, je več. Praviloma ti ne ponujajo enostavnih produktov, ki so za povrh vroča spletna roba, ampak stremijo h kompleksnejšim tehnologijam ter prodaji proizvodov in storitev drugim poslovnežem. Tako niso del novih potrošniških košaric, v katerih se znajde tudi vsa navlaka IT, so pa pogosto nepogrešljiv del pri njenem manj vidnem oblikovanju. Samo za ilustracijo je zanimiv seznam najhitreje rastočih high-tech podjetij v ZDA v lanskem letu po reviji Forbes. Na prvih treh mestih so First Solar, ki ga je pri 68 letih ustanovil zdaj že umrli serijski ameriški izumitelj Harold McMaster, sledita pa mu Riverbed Technology in Compellent Technologies. Ustanoviteljska imena Jerry Kennelly, Steve McCanne, Phil Soran, John Guider in Larry Aszmann ne "padajo" iz računalnika kot tista na začetku omenjenih mladcev, vsi razen enega pa se lepo ujemajo z vzorcem uspešnega podjetniškega začetnika med 45 in 60 letom. A tudi McCanne, izjema pravila, se je v lastne podjetniške vode podal (šele) pri triintridesetih po suhoparni univerzitetni in menedžerski karieri.
Kauffmanova fundacija, osredotočena na podjetniško družbo, podobno ugotavlja, da je podjetnost, inovativnost in pripravljenost na tveganje postala domena generacije iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja. Američani med 55. in 64. letom v kar v dvakrat večjem številu ustanavljajo uspešna podjetja kot tisti med 25 in 34 leti. Da je mlada podjetnost bolj stereotip kot neka nova stvarnost, pa morda najbolje priča podatek, da je ob splošni rasti podjetniške iniciative od leta 1996 ta edinole padla med Američani, mlajšimi od 35 let. Raziskovalce Kauffmanove fundacije ta ugotovitev v sedanjih kriznih razmerah ni spravila v obup. Ocenjujejo pač, da je tako imenovana "baby-boom" generacija iz šestdesetih let prejšnjega stoletja ravno prav stara za podjetniški bum v naslednjih desetih letih, in ker nova podjetja pomenijo največ novih delovnih mest, se vendarle obeta lažji izhod iz recesije.
Žal to velja za deželo prek velike luže. O tem, kako je s podjetništvom v Evropski uniji, je na voljo malo res oprijemljivih podatkov, tudi zato ker ima toliko različnih podjetniških okolij kot članic. Stereotipi o tem, kdo so sedanji in bodoči ekonomski motorji, kdo je pesek v njihovem kolesju, komu pripisati pripravljenost na tveganja in inovativnost ter komu zastarela znanja, ustaljene navade in strah pred spremembami, so 27-krat pomnoženi. Svoje pa dodajajo analize, ki so bolj politično kot znanstvenoraziskovalno motivirane in se nato populistično premlevajo pod znamko medgeneracijskega spopada v okviru tako vročih tem, kot so denimo pokojninske reforme.
Slovenija zato ni izjema, je tipični primer - z lastno specifiko, ki je delno primerljiva z bivšimi državami vzhodnega bloka, delno pa tudi starimi članicami EU. S prvimi predvsem po tem, da je socialistični (komunistični) družbenogospodarski sistem spodkopal vsakršne temelje zasebnemu (osebnemu) podjetništvu, njegov razpad pa podjetja v državni (družbeni) lasti prepustil bolj ali manj inovativnim plenilcem in ne podjetnim lastnikom. Socializiran zahodnoevropski kapitalizem pa je sprožil drugo nam zdaj znano anomalijo, namreč enačenje podjetništva z upravljalskimi sposobnostmi in kohabitacijo mladih povzpetnikov s položajno zadovoljnimi starejšimi delavci v okvirih tako imenovanega socialnega dialoga. Rezultat je bil na moč podoben, inovativni plenilci so premagali podjetništvo.
Po vsem tem pravzaprav ne čudi, da je vsa razprava o pokojninski reformi (tudi) pri nas vezana na neke koeficiente med generacijami, starostno statistiko in leta delovne dobe, nihče pa se ni vprašal, kje za vraga bomo poleg sedanjih 100.000 in še nekaj brezposelnih zaposlili vse tiste, ki jim bomo podaljšali delovno dobo. In obratno, če bi bilo teh 100.000 in še nekaj brezposelnih zaposlenih, bi koeficienti pokazali, da so se razmerja od zadnje pokojninske reforme popravila v prid tem in ne upokojenih. A to je lahkotno statistično premetavanje številk, pravo vprašanje pa je, kdo bo medgeneracijski spopad nadomestil z medgeneracijskim sodelovanjem v zdravem podjetništvu, ki bo priznavalo in predvsem cenilo tako izkušnje kot mladostno energijo.
