Iz upora se je rodilo močno ekološko, kasneje pa tudi ljudsko in politično gibanje COPIN (Concejo Civico de Organizaciones Populares e Indigenas - Ljudski svet ljudskih in staroselskih organizacij). Danes v gibanju živi 400 avtonomnih skupnosti v 38 občinah države. Od vladnega poskusa uničenja pragozda je izterjalo odškodnino, z denarjem pa v bližini mesta La Esperanza (ime pomeni Upanje) zgradilo prvo avtonomno mednarodno univerzo za izobraževanje družbenih gibanj, z imenom Utopija (La Utopia) ter laboratorij za generiranje alternativnih ljudskih bojev Latinske Amerike.

Leta 2003 je z ostalimi gibanji v državi oblikovalo široko platformo družbenih bojev, imenovano Ljudski blok (Bloque Popular). Gibanja so fizično in politično blokirala ali prekinjala vse vladne sporazume, ki so ogrožali skupnost in družbeno blaginjo. Utopiji Ljudskega bloka je podlegel tudi zadnji demokratično izvoljeni predsednik - Manuel Zelaya. Leta 2008 je preklical sporazume z ZDA (sporazum o prosti trgovini, načrt Puebla-Panama…) in pristopil k Bolivarijanski alternativi za Amerike (ALBA). Prekinil je projekte predhodnih vlad: privatizacijo vode, posege v naravne rezervate, gradnjo suhega koridorja med Pacifikom in Atlantikom, gradnjo hidroelektrarn, rudnikov, turističnih oaz. Eno največjih vojaških baz ZDA na tujih teritorijih, Palmerolo, ki so jo ZDA postavile v času hladne vojne, je poskušal prestrukturirati za civilne namene.

V Hondurasu so gibanja v zadnjih letih odpirala močne procese za družbene spremembe, podobne tistim, ki jih gradijo gibanja v Venezueli, Boliviji, Ekvadorju in Nikaragvi. Državljani bi morali 28. junija 2009 na referendumu odločati o začetku procesa ustavodajne skupščine, ki bi lahko pripeljala do nove, ljudske ustave. V Hondurasu so gibanja sledila procesom, ki so se odvijali v Venezueli. Želeli so ustaviti neoliberalne apetite ZDA, EU in transnacionalnih korporacij ter doseči večjo politično participacijo. Mediji so takrat poročali, da si Zelaya podobno kot Chavez s tem postavlja doživljenjski predsedniški mandat, gibanja pa so trdila, da Honduras vstopa v novo obdobje demokracije, pravičnosti in dostojanstva za vse prebivalce države.

Vendar ni šlo vse gladko. Zelayo je podpiralo večinsko revno prebivalstva Hondurasa, ne pa tudi gospodarske, vojaške in cerkvene elite. Zato je 28. junija 2009 namesto referenduma ljudstvo pretresel vojaški državni udar po čilskem vzoru. Vojska je zasedla oblast, odstavila Zelayo in nastavila diktatorja Roberta Micelettija.

Ljudska gibanja po vsej državi so se nemudoma povezala v Nacionalno fronto ljudskega odpora (Frente Nacional de Resistencia Popular - FNRP) ter od mednarodne javnosti in novega de facto režima v Hondurasu zahteva vrnitev demokratično izvoljenega predsednika ter ustavitev represije. Fronta je Michelettija preimenovala v Pinochettija, saj je bilo podobnosti z državnim udarom v Čilu leta 1973 preveč, da jih ne bi prepoznala tudi ostala uporna ljudstva po svetu.

Dva tedna pred državnim udarom, danes dokazuje FNRP, se je honduraška elita sestala z ambasadorjem vojn - Johnom Negropontejem, ki je bil sredi osemdesetih let veleposlanik ZDA v Hondurasu. Takrat so ZDA v Honduras postavile vojaško bazo Palmerolo ter v njej urile kontrarevolucionarje za Gvatemalo, Salvador in Nikaragvo. Negroponte je elitam v Hondurasu v začetku junija 2009 izročil scenarij, ki sta ga izdelali CIA in zloglasna šola vodov smrti iz ZDA. Namesto referenduma je bil v scenariju predpisan državni udar z Michelettijem na čelu, januarja pa bi moral oblast prevzeti nov predsednik Porfirio Lobo.

Leto je bilo krvavo. Do danes je bilo umorjenih ali ubitih 94 ljudi, okoli 127 političnih zapornikov pa prestaja zaporno kazen. Ugleden zdravnik Juan Almendares je v poročilu o diktaturi med drugim zapisal, da je 90 odstotkov vseh medijev izgubilo avtonomijo, večina novinarjev pa je bila ustrahovana ali mučena. Največ spolnih zlorab, mučenj, nasilja in trpinčenja so utrpela organizirana ženska in feministična gibanja ter gibanja homoseksualcev. Do danes je vojska ubila 26 transvestitov, članov FNPR. Na stotine članov FNRP je še vedno pogrešanih ali izginulih, poroča organizacija Cofadeh. Številni so še naprej ustrahovani, psihično in fizično mučeni ali občasno pridržani. Center za preprečevanje, zdravljenje in rehabilitacijo žrtev mučenja in njihovih družin trdi, da v Hondurasu vlada vojna nizke intenzitete in da gre za de facto državni terorizem.

Boj demokratičnih ljudskih gibanj, združenih v FNPR, se kljub hitremu ugašanju medijskega zanimanja od prvega dne državnega udara stopnjuje. Danes pronica v vse družbene pore in pokriva ves državni teritorij. Združuje na videz nezdružljive skupine: staroselska ljudstva in transvestite, feministke in sindikate, kmete in homoseksualce, politične stranke in študente, teologe osvoboditve in ulične artiste… Honduras, o katerem se je nekdaj pisalo kot o banana republiki ali pa vojaškem poligonu za ZDA, danes raziskovalci postavljajo za poligon emancipatoričnih bojev, na katerem ljudstva na miroljuben način kljub represiji vojske in paravojaških milic s severa ustvarjajo svojo lastno demokratično skupnost.

Niti diktator Micheletti, ki je bil na čelu države do konca leta 2009, niti januarja letos nedemokratično nastavljeni predsednik Lobo nista utišala in zatrla ljudstva v uporu. ZDA postajajo nervozne. Po Negropontejevem scenariju bi moral Lobo že v prvem mesecu vladanja pridobiti zaupanje mednarodne skupnosti. Po pol leta nelegalne in nelegitimne oblasti pa mu kljub številnim umorom scenarij ne uspeva. Samo v zadnjih treh mesecih je Lobov režim umoril sedem novinarjev, vendar gibanja so odločena in neustrašna. Zahtevajo vrnitev demokratično izvoljenega predsednika na oblast, v pragozdu La Esperanze (Upanje), pa so sama sklicala ustavodajno skupščino ter začela procese oblikovanja nove, ljudske ustave, ki bi ga morale po demokratičnem scenariju začeti pred natanko letom dni.