Dardozzijev primer nazorno kaže razcep med lojalnostjo in osebnim etičnim imperativom, med pripadnostjo, tem, kar smo dolžni svoji skupnosti, delovnemu okolju, prijateljem ali družini, in onim, kar je naše spoznanje, mnenje, kritični vpogled, ki je in mora biti oseben, individualen, osamljen in večkrat osamljen, in ki kot tak vedno prinaša tveganje, najprej tveganje napačne presoje, potem tveganje reakcije skupnosti ali njenih vodij, ki ta tujek najpogosteje kaznujejo.

Seveda se lahko vprašamo, kaj bi storil monsinjor, če bi njegovo željo uslišali, bi listine ostale varno spravljene in javnost nikoli ne bi izvedela za malverzacije, Cerkev pa nikoli ne bi dobila (teoretične) priložnosti, da pade na kolena in se pokesa svojih naglavnih grehov? To vprašanje je lahko zgolj hipotetično, v stilu, kaj bi bilo, če bi ali če ne bi bilo, saj še zase ne moremo zanesljivo vedeti, kako bi ravnali, če bi bile okoliščine drugačne. Nekaj je, kar sproži naše ravnanje, to nekaj je pogosto kopica izkušenj, informacij ali dvomov, ki povzročijo, da dozori spoznanje, da je treba nekaj narediti.

V soboto je bilo zelo vroče. V avtu še posebej, kljub klimi. V nekem zastoju na avtocesti sem po naključju pogledala v tovornjak na sosednjem voznem pasu. Vame so gledale neke čudno motne, okrogle črne oči z dolgimi trepalnicami. Najprej nisem razumela, kaj vidim, potem mi je postalo jasno, izza rešetk so me gledali črnobeli telički, izčrpani, agonični, na petintrideset stopinj Celzija. V trenutku me je zmrazilo in nisem mogla odmaknit pogleda od te skorajšnje smrti. Po mislih se mi je podilo lansko veselje ob novici, da je peticija, ki smo jo podpisovali, zalegla in je EU sprejela zakon, da živih živali več ne smejo tovoriti po cestah več kot osem ur. Toda osem ur prevažanja mladičev po tej vročini, v tem smradu izpuhov, agoničnih osem ur po agoničnem življenju stran od mame krave, stran od travnikov, agonično potovanje v mučen (in ne neboleč, kot ste morda verjeli) zakol, zato, da bo nekje v Rimu visel izvesek: sveža teletina?!

Prosim, to ni radikalen poziv k vegeterjanstvu. To je samo poziv k minimalni človečnosti in minimalni racionalnosti, k zmerni potrošnji, k humani reji in zakolu pred potjo v oddaljene lonce, kajti tista "svežina", ki jo drago plačujete, je tortura dolgih ur, in tisti teliček, ki je (če je) klavnico dosegel živ, je bil živ le še fiziološko; jedli ste mrhovino, ki so vam jo prodali kot zlato. To je poziv proti špekulantom, ki slovensko govedo tovorijo v Italijo, madžarskega k nam, ukrajinskega na Madžarsko, ki s tem prekupčevalskim maltretiranjem živali in nepotrebnim kurjenjem nafte ustvarjajo dobiček, vam pa lažejo, da je meso, ki ga jeste, zdravo in sveže.

To ni poziv k avtarkiji za vsako ceno, ampak k racionalnosti. Kajti nedolžnosti ni več, vsi sodelujemo v veliki globalni igri in vsakdo lahko preveri, kaj jé: od kod je hrana, kako je pridelana, kdo je od nje zaslužil, kmet ali predvsem veriga posrednikov. Vsaki majici in vsakemu avtomobilu je v veliki meri mogoče slediti do izvora, in to ni le vprašanje ekologije: ekologija je neločljivo povezana s socialnimi in ekonomskimi vprašanji.

Tako so na razstavi prestižnega nakita v Londonu te dni zastavili na videz nenavadno vprašanje etike nakita. Le na videz, kajti nakit iz zlata in dragih kamnov pelje po vijugasti in večkrat dobro prikriti poti do rudnikov, ob katerih je Dantejev pekel amatersko gledališče, kjer so enako ubite motne temne oči, kot so bile tiste teličkove, oči otrok, ki po cele dneve delajo pod zemljo. Pelje v povsem suženjske razmere, kjer delavec zasluži točno toliko, kot poje, kjer lokalne vojske z dobički od tega dela kupujejo orožje, ki ga izdeluje Gorenje, na primer. Kako to, da tako malo ljudi ob kakšni veseli novici o novih poslih takšnih podjetij ne pomisli ne na to, kdo bo s tem orožjem ubit (saj je temu namenjeno, kajne, saj z njim ni mogoče preorati njive?), in tudi ne na to, kdo ga bo v resnici plačal? (Davkoplačevalci v razvitem svetu, z življenji pa prebivalci manj razvitega dela. Srečni izhod iz krize enega podjetja torej omogoči klanje nekje na drugem koncu sveta.)

Odstotek dragih kamnov iz vojnih območij je bil na zahodnem trgu v 90. letih 15-odstoten, šele na pobudo Kimberly Processa, v katerem so se združile vlade, industrija in civilna družba, se je ta zdaj zmanjšal na en odstotek. Tudi sama izdelava nakita ni nedolžna, pogosto izdelovalci pri tem uporabljajo zelo strupene kemikalije, in odkar se tega vse bolj zavedajo tudi kupci, je vzniknilo kar nekaj etičnih izdelovalskih podjetij, ki so se povezala z organizacijami za nadzor pogojev dela v rudnikih, ki reciklirajo material in ki se vključujejo v mrežo poštene trgovine. Tu ne gre za moraliziranje, nič ni narobe, če so diamanti dekletov najboljši prijatelj (no, razen da ji mora biti prekleto dolgčas), le da naj se pozanima, ali ni njen čudoviti prstanček majčkeno pomočen v kri.

Na vse več izdelkih je opaziti, da razviti svet vendarle še ni povsem poneumljen, da se nekatere stvari spreminjajo na bolje, da ljudje opuščajo potrošništvo, tudi če niso tako revni, kot naš ubogi Pahorček, ki mu ne uspe preživeti s 3002 evroma (in v tej stiski, ko revež nima za kruh, pač mora jesti potice). Vse več je izdelkov iz recikliranih materialov, tudi v modo, ki generira izredno močen gospodarski segment s strašljivimi socialnimi anomalijami, prodirajo trendi predelave, dodelave, reciklaže, na voljo je pohištvo iz lesa, ki ni bil pridobljen z uničevalskimi izseki. Vse več je ljudi, ki jim ni vseeno, veliko več, kot bi radi priznali tepci, ki nam za srečo prodajajo antibakterialna čistila in pravljice o tem, da bo svet rešen, če bodo revni zategnili pasove.