Film ni televizijsko poročilo, pogosto nastane dolgo po tem, ko je predloga njegove zgodbe že del pretekle zgodovine. Ciminov Lovec na jelene, ki se je spustil v celovito interpretacijo ameriške intervencije v Vietnamu, je nastal štiri leta zatem, ko je bilo vojne že konec. Coppola je film Apokalipsa zdaj pokazal leta 1979, pet let zatem, ko so se Američani umaknili iz države. Ridley Scott je analizo zadrege afriške zunanje politike Billa Clintona v prvem letu njegovega predsedovanja s Padcem črnega jastreba posnel leto dni po tem, ko je Clinton končal drugi mandat.
Irak je doživel neposredno filmsko interpretacijo medtem, ko vojna še traja. Traja že tako dolgo, da se včasih zazdi, kako filmi govorijo o spopadu, ki se je že končal. Vojnih filmov o Iraku je veliko in vsi se ukvarjajo s težavami ameriških vojakov in obveščevalcev, ki v njej sodelujejo. Kar je tudi prav, ker z resničnostjo Iraka in njegove družbe ta vojna nikoli ni imela nič skupnega. Filmov je veliko, ker vojna traja tako dolgo.
Ni pa to najdaljša vojna našega časa. Zasedba Afganistana je najdaljša ameriška vojna vseh časov. Dvakrat je daljša od druge svetovne vojne in traja tudi dlje od sovjetske zasedbe države. Zdi se tako kratka, ker o njej niso posneli skoraj nobenega filma. Jagenjčki za leve je bila ne preveč posrečena politična drama, ki je Afganistan vzela samo za kuliso. Vojna Charlieja Wilsona je bil sijajen film, vendar je govoril o oni drugi vojni, ko so Afganistan napadli Rusi. Afganistanska vojna ni doživela nobene velike akcijske melodrame, ki bi vso kompleksnost in človeško tragičnost spopada prikazala v spodobni luči. Tako se je vsaj zdelo.
Ob zadnjih dogodkih je treba na novo premisliti o filmu Avatar. Katero vojno za resurse je imel v mislih James Cameron? Prva misel je bil Irak, vendar niti kompleksnost odnosov niti zaplet nista najbolj ustrezala dejanskemu položaju na fronti. Irak je bil ves čas vsem na očeh sredi našega sveta. Avatarjeva zgodba se dogaja na drugem planetu. Tako kot Afganistan. Vendar je pri takšnem razumevanju prišlo do problema. Vojaki iz prihodnosti so tam zato, da ščitijo eksploatacijo dragocene rudnine, ki je nujno potrebna za normalno delovanje človeštva. V Afganistanu pa nikoli ni bilo nič uporabnega.
Prisotnost ameriške vojske in njenih zaveznikov, med katerimi Slovenija ni na zadnjem mestu, je od vsega začetka skrivnostna. Povod za vojno se je zdel samoumeven, njen začetek razumljiv. Osama Bin Laden je iz Afganistana načrtoval napad na dvojčka v New Yorku. Zato je bilo treba uničiti njegova oporišča in Bin Ladna pripeljati v New York v verigah ali v krsti. Zato so Američani odšli v Afganistan. Ampak zakaj so tam ostali deset let? Vojna očitno nima nobenega smisla. Rekonstrukcija družbe, o kateri govorijo, ko upravičujejo povečevanje števila vojakov in premik ofenzivne opreme, je mit. Vojaške baze kot garant miru zvenijo kot zelo ponesrečena in cinična šala. V Kirgiziji je ena ruska in ena ameriška vojaška baza. Ko se je prejšnji teden tam začela državljanska vojna in je v dveh dneh v Uzbekistan prebegnilo 30.000 beguncev, se ne ena ne druga nista aktivirali. Vlada je na vse strani prosila, naj Rusija ali kdor koli drug intervenira in prepreči divjanje milic, pa so dobili odgovor, da bodo svetovne sile še malo počakale. Kirgizija pa je zanimiva, ker skozi njo oskrbujejo enote zveze Nato prav v Afganistanu. Mirno lahko sklenemo, da vojaške sile ne povečujejo števila vojakov zato, ker so nujno potrebni za sorazmeren družbeni razvoj. Ko gre zares, so neuporabni. Kaj torej delajo v Afganistanu? Kako upravičiti to veličastno operacijo, v državi, v kateri razen spomina na Bin Ladna ni nič koristnega?
Še enkrat je treba pogledati film Avatar. Film ne govori o preteklosti ali sedanjosti Afganistana, ampak o njegovi prihodnosti. To je eden tistih filmov, ki ne odražajo resničnosti. Resničnost odraža film.
V ponedeljek je New York Times kot veliko novico objavil povzetek poročila ameriškega obrambnega ministrstva. Njegov geološki oddelek je odkril, da so v Afganistanu neskončne zaloge bakra, železa in litija. To je boljše, kot če bi si izmislili nafto. Litij je kovina, iz katere bodo v prihodnosti delali baterije za električne avtomobile. "Afganistan bo postal Savdska Arabija litija." Obsežen članek je navdušeno poročal, kako je Pentagon v Afganistanu odkril skrito bogastvo. Napisan je tako, kot da so odkrili Ameriko.
Zvenelo bi neverjetno, če ne bi isti časopis že leta 2007 poročal, kako je Kitajska na mednarodnem natečaju dobila tender za izkoriščanje neskončnih nahajališč bakra trideset kilometrov vzhodno od Kabula. Decembra lanskega leta je objavil članek o tem, kako Kitajska gradi cesto med rudnikom in mejo, čez katero bo peljala bakrovo rudo iz nahajališča, kamor bo investirala tri milijarde dolarjev. Seznam vseh bogatih nahajališč rude je že leta objavljen na spletni strani afganistanskega ministrstva za rudarstvo. Zelo natančne karte vsega rudnega bogastva države pa so nastale leta 1975, ko je Sovjetska zveza pomagala Afganistanu pri izdelavi geološke topografije države in spotoma izdelala še vojaške zemljevide. Med okupacijo so Sovjeti karte dopolnili in spravili v arhiv.
Povzetek poročila Pentagona je izzvenel kot sijajen komentar k inteligentnosti celotne operacije zveze Nato. Pred seboj ima še sijajno prihodnost.
Američanom bi bilo krivično očitati, da so v Afganistan odšli zaradi litija in zaščite eksploatacije pred Kitajci, ki se niso vpletli v vojno in raje sklepajo posle. Našli pa so sijajen razlog, da tam ostanejo za vedno.
