Motimo se. Fašizem prejšnjega stoletja ni najprej spisal ideologije, nastavil firerja, izuril vojaških vodov, določil generalov, izpilil retorike in simbolike, postavil koncentracijskih taborišč, potem pa udaril po nepokornem ljudstvu. Preden je fašizem uporabil orožje, je imel večino evropske populacije že na svoji strani. Fašizem ni nastajal načrtno. Samoniklo so se prepoznavale avtoritarne osebnosti, karizmatični voditelji, ki so želeli svet oblikovati po svojih lastnih nazorih. In ta zgodba se v današnji Evropi ponavlja.

Antifašistična gibanja na samem začetku niso bila gibanja. Zgodovino antifašističnega boja so pisali anonimneži, v dvojicah, trojicah, male skupine s podtalnimi, protizakonitimi aktivnostmi, za katere so uporabljale vsa razpoložljiva sredstva, tudi nasilje. Govorile so z akcijami, atentati, napadi, uničevanji.

Antifašistična gibanja so bila bistveno bolj revolucionarna, kot jih dopusti misliti sedanjost. Povezovala so se ne glede na narodno, versko, spolno, etnično pripadnost, saj so bila združbe marginalnih. Znotraj sebe so že rojevala nova družbena razmerja, saj so potrebovala vse generacije in oba spola. Ustvarjala so avtonomne institucije in območja, saj so upori potrebovali zaledje. In na koncu niso proizvedla le narodnoosvobodilnih bojev, kulturne in politične revolucije evropskih narodov - znotraj sebe so ustvarila tudi socialno revolucijo, ki jo je morala postrevolucionarna oblast vpisati v svojo politiko.

Pred nami je 27. april, dan upora proti okupatorju, ki je iz leta v leto bolj oddaljen od veličine, ki jo ima za našo skupno zgodovino, in zlorabljen za nacionalistično retoriko, s hujskaštvom o patriotizmu in samozavednosti slovenstva. Zlorabljajo ga tisti, ki ga potrebujejo zlorabljenega, nemočnega, nevidnega, predelanega. In zlorabljajo ga tudi tisti, ki vsem le "dobro hočejo". Fašizem se poraja prav v teh naivnih dobronamernostih - ko želi nekdo drugim "pomagati" tako, kot sam misli, da je prav. In te druge tudi prisili, da verjamejo, da jim bo "pomagal". Kako preprosto in iz dneva v dan ti dobronamerni fašizmi vznikajo danes.

Sabina Kržić je v članku "Strojanovi imajo vsi pištole" (9. aprila, Žurnal) prek delavcev v centrih za socialno delo ugotavljala, da bo po novi zakonodaji (ki nastaja zaradi vladnih varčevalnih ukrepov!) socialno pomoč izgubilo med 80.000 in 570.000 upravičencev. Problem seveda ni zastavljen tam, kjer bi moral biti: da bodo ljudje, ki so tako ali drugače izključeni, ker kljub rednemu delu ne dosegajo minimalne plače ali pa ker so brezposelni (enostavno zato, ker družba njihovih sposobnosti ne potrebuje), izgubili socialno pomoč.

Problem je zastavljen na dveh drugih točkah: prvič, da so to ljudje, ki so zlorabljali pomoč države, do katere niso bili upravičeni (zakaj so jo potem prejemali?), in drugič, da so socialno pomoč terjali z verbalnim in fizičnim nasiljem (zakaj, če pa jim jo je zakonodaja zagotavljala?). Naslov članka seveda aludira tudi na to, da so glavni problem Romi. Iz besedila pa izhaja dvoje - ponovno se uvaja izbris ranljivih populacij, centri za socialno delo, ki bodo morali izvajati izbris, pa sami sebe ovijajo z bodečo žico.

Ponavlja se zgodba o izbrisu. Čeprav je vlada samo najavila novo zakonodajo, bodo socialni delavci poskrbeli, da se bo uveljavila in da pri tem ne bo ogrožena njihova lastna varnost: zahtevajo detektorje kovin, kamere, varnostnike in policijo na vratih centrov za socialno delo. Mar ni bil začetni problem v tem, da bi morala vlada skupaj s socialnimi delavci ponuditi socialno varnost več sto tisoč ljudem, ki so bili prav zaradi take ali drugačne vladne politike potisnjeni na rob preživetja?

Za bolj prefinjene oblike porajanja fašizmov, ki nastanejo iz lapsusov, je poskrbela Ida Hiršenfelder (Objektiv, 17. april). V prispevku, ki naj bi obravnaval odprtje razstave Laibachov v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, je omenila akcijo, ki jo je proti županu Zoranu Jankoviću uprizorilo nekaj kritičnih posameznikov. Novinarka je zapisala, da je Marko Brecelj "izrekel krilatico: Mercator: kultura ni diktator!".

Ne le, da ni pojasnila, zakaj je do akcije prišlo in na kaj je aludirala, pač pa je diktatorstvo pripisala kulturi, žrtev pa Mercatorju oziroma županu. Kajti skupina, ki se je nad župana spravila sredi otvoritvenega govora, je izrekla povsem nekaj drugega: "Diktator, kultura ni Mercator!". Če prevedemo vsebino - župan sili kulturno ustanovo v logiko nakupovalnega centra, odstavil je dolgoletno direktorico Lilijano Stepančič, ki je bila tudi kustosinja te razstave, in ji prek nastavljene in nestrokovne v. d. direktorice celo prepovedal vstop na odprtje razstave.

Samovoljni in številni posegi župana v avtonomijo kulturnih institucij v Ljubljani doslej niso naleteli na upor. Lilijana Stepančič, ženska in strokovnjakinja, pa se mu je v zadnjem letu večkrat postavila po robu, celo na tistih področjih, ki niso zadevala le njene institucije. Preprečila je poskus ukinitve centra in govorila takrat, ko so vsi molčali. Veliko je tvegala in tudi izgubila, vendar je bila ena redkih, ki ni molčala.

Ampak srž problema se seveda ne skriva v tej razstavi, kratenju avtonomije kulturnim ustanovam. V vsej svoji brutalnosti in protislovju se razgalja v športnem parku Stožice, v 500.000 evrih Hilde Tovšak … in v tem, da je delo župana dobronamerno in zato nepotrebno kritike, kot je tudi varčevanje vlade na plečih najbolj ranljivih populacij dobronamerno in v naše skupno dobro.