Vizualna umetnica Helena Tahir je zaključila podiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer zdaj na oddelku umetniške grafike tudi sama predava. Ustvarja v grafiki in risbi, razstavlja doma in v tujini. Poznavalci njenega dela pravijo, da njene monumentalne, bogate ter z detajli nasičene vizualne pripovedi od bralca zahtevajo počasno in rigorozno branje. S temeljitim prevpraševanjem medija ji vsaka risba predstavlja nov tehnični izziv. Trenutno je tudi umetniška rezidentka v Švicariji.
Multikulturna identiteta
Po očetu ima iraške korenine, na svoji aktualni razstavi Poslednji sektor v galeriji Ravnikar, ki je na ogled do 11. maja, pa je to družinsko dediščino prepletla skozi različne umetniške izraze – grafične risbe, triptihe, videomaterial, za artefakt služijo tudi osebna dokumentacija in osebna pisma, poigrala se je s poslikavami na stene galerije in na keramične ploščice, na steno je naznačila tudi družinsko deblo.
Moment, ključen za razstavo, je bil njen prvi obisk Iraka januarja 2023, od koder je prinesla različne predmete, ki zaznamujejo tako iraško kulturo kot njeno osebno; denimo ganljivo video sporočilo po padcu režima Sadama Huseina leta 2003, ki ga je družina namenila njenemu očetu. »Ta očetova zgodba ni samo njegova zgodba, ampak je tudi moja, zaznamovala je njega in tudi mene,« pravi umetnica o očetu, ki je tudi slikar, sicer pa je v Slovenijo politično emigriral v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ter si na Jesenicah ustvaril družino.
»Že od samega začetka se v svojih delih ukvarjam s svojo multikulturno identiteto, problemom razdvojenosti, nepripadnosti. Le da sem v prejšnjih projektih k temu problemu pristopala na drugačen način – manj osebno in bolj skozi zgodbe drugih, ko sem motive iskala v podobah v starih revijah, časopisih, skratka v podobah, ki so me nagovorile. Pri tem sem skušala uskladiti neke nasprotujoče vidike pretekle identitete, za kar se je recimo tehnika kolaža izkazala za odlično metodo,« pravi umetnica.
S priznanjem do osvoboditve
»Helena Tahir mojstrsko prepleta intimno pripoved in zgodovino, ki se sprva morda zdi oddaljena. Kljub temu presega meje osebne pripovedi in osvetljuje transformativno sposobnost umetnosti. Poudarja moč samega umetniškega izražanja, ki sproža spremembe, in njegovo vlogo kot katalizatorja občutkov ter sprožilca premikov v zavesti občinstva skozi intimno izvirna dela, ki spominjajo na nekakšno priznanje,« pravi kustos Ilija Prokopiev.
Skozi »priznanje« in intimno pripoved izvemo, da je »poslednji sektor« v bistvu 38. sektor okrožja Sadr City v Bagdadu, kjer prebiva družina umetničinega očeta. Simbolno ga umetnica obravnava kot območje hrambe osebnih resnic, skrit, globok in težko ubesedljiv svet, kar se po mnenju kustosinje ujema z idejami Michela Foucaulta o resnici, ko pravi, da ta prebiva v nas samih. Če resnica ne uspe prodreti na površje, njena artikulacija postane mogoča le skozi osvoboditev, ki jo sestavlja proces priznanja.
»V tem kontekstu je zgodba, ki nam jo pripoveduje umetnica, povezana z iskanjem svobode. Ko umetnica sreča svojo iraško družino, ki je zaradi osebnih in političnih okoliščin dolga leta živela v molku, to izkušnjo preoblikuje v umetniška dela in nato v razstavo, ter se vsaj navidez tega 'bremena' osvobodi oziroma ga v galerijskem prostoru dokončno objektivizira,« še pravi kustos.
Med grafiko in risbo
Na razstavi osrednje mesto zaseda triptih. Triptihi in diptihi so že od nekdaj prisotni v ustvarjanju Helene Tahir in spominjajo na nekakšne tabernaklje. »Od nekdaj mi je izziv, kako narediti eno celoto iz treh različnih delov. Kar pa ni tako samoumevno, saj zahteva čisto drugačen premislek, kot če bi delala vsako delo posebej. Pri diptihih ali triptihih imam morda res asociacijo na tabernaklje, vendar pri tem izhajam iz sebe, ko iščem neke vrste resnico. Na tej razstavi sem šla v iskanje resnice o svoji družinski preteklosti, ki je bila vedno nekakšna skrivnost mojega očeta, saj se o njej doma nismo kaj dosti pogovarjali.«
Dela je narisala z indigo papirjem. »Indigo papir sem pri svojem grafičnem ustvarjanju spoznala že zelo zgodaj, z njim se srečujemo pri načrtovanju večbarvnih grafik. Gre za material, ki vzbuja občutek nostalgije za starimi, analognimi časi. Ta tehnika mi je zelo zanimiva zato, ker jo dojemam nekje med risbo in grafiko.«
Opiše, da je čez risalni papir položila indigo papir, zaradi česar so na podlagi ostale razpoke beline, kar pričara nekakšne fragmentirane podobe. Te so se ji vtisnile v spomin ali jih je zabeležila na fotoaparat med obiskom Bagdada. Gre recimo za artefakte in motive, vezane na arheologijo. »Kopljem po preteklosti, da lahko bolje razumem sedanjost. Artefakti imajo za sabo burno zgodovino; nekateri so bili uničeni, nekateri poškodovani in ponovno restavrirani. V času ameriško-iraške vojne leta 2003, ko je razpadel sistem, so domačini in tudi drugi na ulicah začeli krasti vsepovsod, veliko artefaktov se je potem znašlo na trgu umetnin v Angliji in Ameriki. Ameriška vojska izvoza teh dragocenosti takrat ni zaustavila, čeprav bi ga verjetno lahko.«
Ob razstavi je pripravila tudi umetniško knjigo z naslovom Poslednji sektor, ki je ta hip v tisku. »Je kombinacija vsega materiala, ki sem ga nabrala v zadnjih letih; je precej osebna zgodba, hkrati pa se tiče tudi političnih zadev, ki se jih pač v moji družinski zgodbi ni dalo zaobiti. Tudi če je pristop oseben, poetičen, še ne pomeni, da ni političen. Menim, da je vsako delo do neke mere politično, ker je ustvarjeno v nekem družbenopolitičnem kontekstu, ki potem vpliva na vsebino, interpretacijo gledalca. Četudi umetnik nima izrecne želje, da bi izražal svoja politična stališča.«