Živali zgonijo v plitvo vodo, jih tolčejo z jeklenimi kljukami in pokončajo z noži. Dogodek je ljudsko slavje in se mu ne nameravajo odpovedati, čeprav delfini zaradi onesnaženja morja niso več primerni za hrano. Pri krvavem slavju sodeluje odraščajoča mladina. To je iniciacijski obred (kaj, če je otočje že vsaj tisoč let krščansko). Fantiči postanejo možje, taki možje, da lahko, če je treba, predsedujejo tudi Severnoatlantskemu zavezništvu. Gospod Rasmussen verjetno ni s teh otokov, a ti otoki so danski.

Ker časopisi ne marajo objavljati krvavih slik (razen če kri prelivajo sovražniki zahodnega sveta in, izjemoma, če kdo mahne po nosu Berlusconija), naj zapišem samo spletni naslov:

http://www.eface.in/denmark-is-a-big-shame-to-whole-world/. Ena od fotografij je ujela moža, ki v rokah vihti tisto jekleno kljuko. Ta gesta me je spomnila na veliko bolj sveže slike z Danske. Ne z daljnih otokov, temveč iz danske prestolnice. Tako so policisti vihteli pendreke, ko so tolkli po okoljevarstvenih demonstrantih.

Edini medij, za katerega vem, da natančno poroča o delovanju danske policije, je Democracy Now. Amy Goodman, ki mi gre sicer večkrat na živce, je poslala v Koebenhavn ekipo, ki s kraja dogodkov poroča 24 ur na dan. Tudi tu dodajam naslov: democracynow.org, in to ne le zaradi policije. Policija je bila deležna kritik, nekateri so govorili, da je nastopila preostro, celo brutalno. Verjetno res. Nekatere preventivne aretacije okoljevarstvenih aktivistov so nedvomno bile škandalozne, četudi niso padali udarci.

Ampak jaz sem policiji načeloma naklonjen. Če bi je ne bilo, bi živeli v nasilnem kaosu ali pa bi za red in disciplino skrbela vojska ali, še huje, kakšna strankarska milica. Policija praviloma dela po smernicah in ukazih, ki jih daje civilna oblast. Verjamem, da tudi v Koebenhavnu problem niso toliko delavci v varnostnih jopičih in čeladah z orodji za pretepanje kolikor delodajalci.

A tudi danski usmerjevalci policije so tu predvsem serviserji. Dancem je pripadla organizacija tako imenovane podnebne konference, pa so se potrudili, da bi posel spodobno opravili in pri tem morda celo zablesteli. Glavni problem v tej zgodbi so tisti, ki jih danska policija varuje, tisti v dvorani, v katero glas javnosti, radikalne zaskrbljenosti in odgovornosti, nima dostopa. Pa še teh manj kot polovica: tako imenovani zahodni in razviti svet, strnjen okrog ZDA.

Že dolgo pred to konferenco je bilo jasno, da so se ZDA odločile zminirati kakršen koli formalen in zavezujoč dogovor, ki bi obetal vsaj minimalne možnosti za spoprijem s problemom globalnega pregrevanja. So glavni, največji uničevalec podnebnega sistema - ne sicer v tem trenutku (nedavno jih je prehitela Kitajska), zato pa v procesu, ki je neposredno pripeljal do tega trenutka, ga ustvaril - vendar niti niso podpisale kjotskega sporazuma niti zdaj nočejo sprejeti mednarodno obvezujočih specifičnih ciljev za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov. Ne bodo se odpovedale svoji absolutni svobodi.

Vse drugo je ništrc, iz katerega se plete vrhunska svetovna politika. In v tej Američanom uspeva, morali bi jih občudovati. Obama, budilec upanja, prihaja v Koebenhavn kot odrešitelj sveta. Teren je prišla pripravit njegova zunanja ministrica. Če jim bo uspelo, bodo seveda rešili konferenco, ne sveta. Ampak zanje in za svetovne voditelje pod njihovim sveže potrjenim vrhovnim vodstvom bo to dovolj. Dokler gre svet k hudiču pod njihovim vodstvom, so uspešni.

Gospa Clintonova ni sporočila, da se bodo ZDA zavezale do leta 2020 zmanjšati uničevalne izpuste za 40 odstotkov, kar bi prispevalo k temu, da bi podnebne spremembe morebiti lahko zadržali v mejah znosnega. Ne, nič takega. Obamova vlada se bo morda svobodno odločila za 4-odstotno znižanje. Gospa je prinesla denar. Pa še tega ne. Obljubila je, da bodo ZDA pod določenimi pogoji do leta 2020 prispevale 100 milijard dolarjev za spopadanje nerazvitega sveta s posledicami podnebnih sprememb. Toliko zdaj znašajo neposredni enoletni stroški ameriške vojske v Afganistanu. Za desetletno reševanje sveta bi torej Obama dal toliko, kolikor ga stane enoletno uničevanje Afganistana.

To je zdaj tipično ameriško reševanje problemov. Napadejo Irak, ga uničijo, potem pa plačajo osvobodilno gibanje, da bi suspendiralo svoj boj. Napadejo in okupirajo Afganistan, ga uničijo, potem pa plačujejo skorumpirano marionetno vlado pa opijske mogotce, da bi okupacijsko vojsko varovale njihove oborožene milice, in talibane, da bi se unesli. Odigrajo in še naprej igrajo vodilno vlogo pri uničevanju podnebnega sistema in vsega planeta, potem pa obljubljajo denar, s katerim si bodo najbolj prizadeti (ki so obenem najmanj krivi za katastrofo) lahko kupili obliže (njihovi voditelji pa močnejše klimatske naprave). In tako razmetava denar država, ki je globoko zadolžena. Le kdo plačuje račune?

Brž ko so zašelesteli imaginarni dolarji, je bilo v Koebenhavnu konec afriške enotnosti. Etiopija, ki je za ameriško "vojno proti terorizmu" poslala vojsko v Somalijo, se je brž strinjala. Vedno se najde kdo, ki se da plačati za storitev. Svetovna politika se spotoma spreminja v eno veliko kurbišče.

V Koebenhavnu bodo najverjetneje res našli kak kompromis. Ampak to bo kompromis med politiki. Ko gre za to, koliko ogljikovega dioksida lahko imamo v atmosferi, da bi se življenje na Zemlji lahko nadaljevalo vsaj približno v taki obliki, kakršno poznamo, se ni o čem pogajati. To ni predmet kompromisov. Številka je 350 delcev na milijon in je že presežena. (Glej 350.org.) Ob zdaj obljubljenih redukcijah izpustov bo narasla na 550, povprečna temperatura pa se bo po najnovejši oceni OZN do leta 2050 zvišala za 3 stopinje Celzija - za celo stopinjo nad tisti magični 2 stopinji, ki bi menda še dovoljevali obvladovanje krize. A že samo 2 stopinji Celzija bi, kot med mnogimi drugimi opozarja škof Tutu, kremirali Afriko.

Ti izračuni, kot rečeno, niso predmet kompromisov. Niti ne bo kompromisov s posledicami preseženja še znosnega pregrevanja ozračja, z dezertifikacijo, topljenjem ledenih kap, dviganjem morske gladine. Ne bo sicer filmskega konca sveta, neznansko uničenje in neizmerno trpljenje pa sta že pred vrati. Če govorimo samo o ljudeh, bosta imela genocidne razsežnosti. Politiki, ki v Koebenhavnu zdaj, ko to pišem, sklepajo glamurozne gnile kompromise, so krivi genocida iz malomarnosti. Obama na prvem mestu, Pahor pa ne na zadnjem.