Po mnenju arhitekta Mihe Dešmana je mesto prevzela določena megalomanija, ki je razumljiv odziv na prejšnje obdobje, ko se ni dogajalo nič.

Kakšen bi moral biti v prihodnje razvoj Ljubljane?

Mesto je glede na število prebivalcev v primerjavi z drugimi mesti dokaj veliko in ga ne smemo širiti, saj število prebivalcev ne narašča. Razvoj mesta se mora torej obrniti navznoter. V zadnjem času postaja vse bolj očitno, da mesta ne sledijo več samodejno dolgoročnemu, celostnemu načrtovanju, ampak razvoj postaja predvsem izkaz moči kapitala. Poskus županstva in mestne uprave, da na izzive časa odgovorita z organizirano prostorsko politiko, ki se je začela s predstavitvijo "Vizije 2025" in se nadaljuje s predstavitvijo osnutka mestnega načrta, je velik korak v pravo smer.

Ali niso obrat navznoter, sanacija degradiranih območij, zgoščevanje naselij, sanacija razpršene gradnje samo nekakšne pretveze za dodatno pozidavo pod pritiskom kapitala?

Zgoščevanje je prava strategija, vendar ne na račun zelenih in odprtih površin ali odprte krajine, temveč nekakovostno pozidanih in slabo izkoriščenih obstoječih površin v mestu. Teh ima Ljubljana izrazito veliko in so največji razvojni potencial. Razvoj se usmerja vanje, tako politiko vodi tudi aktualna mestna urbanistična oblast in to podpiram. Razlikujemo se pri presoji načinov, kako naj se vsakič na novo opredeli odnos med javnim in zasebnim interesom. Zavzemam se za regulirane in transparentne postopke, ki potekajo v interakciji med vsemi vpletenimi in ob jasni in odločni vlogi zastopnikov javnega interesa, mestne oblasti in stroke, ter participacijo prizadetih skupin prebivalstva. Vsak projekt mora skozi fazo utemeljitve, v kateri mora politika skrbeti za participacijo vseh prizadetih v procesih odločanja ter stalen in odprt dialog s civilno strokovno družbo.

Pa se to po vašem mnenju dogaja? Kakšne so pasti, ki jih prinaša tako intenziven razvoj?

Problem "velikih projektov", ki jih vse bolj promovira mestna oblast, da bi pritegnila pozornost domačih in tujih investitorjev, je, da so zelo tvegani. Večji in močnejši ko je zasebni investitor, manjši in teže izvedljiv je vpliv javnosti, stroke in celo politike. Naraščajoča "privatizacija" mesta ponuja malo možnosti za uravnotežen, pravičen in trajnosten razvoj. Ni dovolj operativnost za vsako ceno, ki daje prednost posameznim kratkoročnim projektom investitorskega značaja. Mesto potrebuje javne investicije, namenjene izboljšanju javnega standarda in trajnostnemu razvoju mesta.

Kakšno je vaše mnenje o v dolgoročnih prostorskih načrtih predvidenih stolpnicah, ki naj bi jih bilo, če bi jih postavili drugo na drugo, celo za poltretji kilometer?

Ljubljana je v šestdesetih letih že šla v višino. V centru s stolpnicama TR, pod gradom z roškimi stolpnicami, ob severnem robu središča z Bavarskim dvorom in hotelom Lev in na obrobju z visokimi stanovanjskimi objekti, ob Celovški cesti, Dunajski cesti in drugod. Po mojem mnenju je danes treba sprejeti strateško odločitev, da je mogoča gradnja visokih stavb na obrobju, da pa naj ostane mestno središče skupaj s svojim robom višinsko v sedanjih gabaritih. Le tako bodo čitljivo ohranjeni bistveni elementi identitete Ljubljane, torej grad kot krona mesta, ljubljanska vrata in silhueta Alp. Arhitekt in profesor Edvard Ravnikar je motiv vrat upodobil s stolpnicama na Trgu republike in s tem označil središče mesta, države in naroda. To je vredno ohraniti. Zato naj se načrtovane stolpnice podredijo temu motivu in umaknejo na obrobje. To bi bil dober in dolgoročen koncept, katerega zametki so že dani.

Se vam zdi, da so načrtovane stolpnice prevelike?

Gabariti, ki so predvideni na območju PCL z Emoniko, pri novem Kolizeju - to dvoje je sploh poseben problem - in pri Tobačni, so po mojem mnenju previsoki in predvsem preširoki, saj bodo zapirali pomembne mestne vedute. Sploh je trend okornih, čokatih stolpnic, ki izhaja iz želje po čim boljši izrabi, problematičen, saj je v nasprotju z idejo stolpa kot vertikale, "landmarka", gradnje v nebo.

Kakšni so še drugi problematični vidiki gradnje stolpnic?

Stolpnice praviloma ne služijo skupnim, temveč zgolj zasebnim interesom, to je maksimizaciji dobička. Stolpnice so tudi socialno in ekološko problematične, zlasti če so slabo načrtovane ali se pri izvedbi preveč varčuje. Dokazano so veliki porabnice energije, niso ekološko vzdržne, niso urbane, saj so introvertirane kot kakšne vesoljske ladje itn. Urbanost se res da implementirati z javnimi pasažami in urejenimi trgi ob stolpnicah ter razglednimi terasami in restavracijami na vrhu stolpnic. A spomnimo se le vrhnjih etaž Nebotičnika, koliko let že samevajo. Mislim, da je predvidenih stolpnic nekajkrat preveč glede na realni potencial in potrebe po pisarnah in stanovanjih v Ljubljani in da bodo, v kolikor bodo zgrajene, tudi mnoge med njimi samevale prazne, kot se to že dogaja v mnogih evropskih mestih. Podobno velja za nakupovalna središča.