Tako je Kristin Scott Thomas v komorno zasnovani, a igralsko intenzivni drami Philippa Claudela Tako dolgo sem te ljubila (Il y a longtemps que je t'aime) izvrstno upodobila lik nesrečne zdravnice, odgovorne za smrt svojega neozdravljivo bolnega sinčka, ki se skuša po prestani petnajstletni zaporni kazni spet vključiti v "normalno" življenje, a ostaja ujetnica lastnih mučnih spominov. Film postopoma razkriva resnično ozadje tragičnega dogodka in hkrati spremlja prizadevanje junakinje, da bi se otresla bremena preteklosti. Igralsko nič manj intenzivna, a veliko vedrejša je vloga Sally Hawkins v komični drami Mikea Leigha Brezskrbnost (Happy-Go-Lucky), humorno obarvani zgodbi o otroško razigrani, klovnovsko oblečeni, dinamični in radoživi londonski učiteljici, ki zabava, preseneča in včasih tudi draži svoje okolje z neusahljivim vitalizmom ter kljub osebnim tegobam (zlasti z moškimi) izžareva zdravilni optimizem. Pozornost je pritegnila tudi Ariane Ascaride v mračni kriminalki Lady Jane francoskega režiserja Roberta Guédiguiana, trdi pripovedi o neusmiljenem krogu zločina in maščevanja. Zunaj konkurence pa sta zasijali Natalie Portman in Scarlett Johansson v sklepnem filmu letošnjega Berlinala, kostumski ganljivki Kraljičina sestra (The Other Boleyn Girl) Justina Chadwicka, kajpada v vlogah Anne Boleyn in njene sestre Mary.
Pravo nasprotje omenjenih in še nekaterih drugih filmov pomeni dokumentarec Standardni postopek (Standard Operating Procedure), sploh prvi, ki je bil kdaj prikazan v okviru tekmovalnega programa berlinskega festivala. Njegov avtor, oskarjevec Errol Morris, je skušal karseda natančno rekonstruirati dogajanje v zloglasnem iraškem zaporu Abu Graib jeseni 2003, pri čemer si je pomagal s fotografskim gradivom in pričevanjem številnih udeležencev, med drugim tudi vojakinje Lynndie England, znane z ene od fotografij o mučenju iraških ujetnikov, ki je obkrožila svet, izpustil pa ni niti članov preiskovalnih in sodnih organov. Morrisu ne gre ne za obtoževanje ne za opravičevanje neposrednih storilcev, marveč njihovo početje predstavi v kontekstu ameriške politike oziroma sistema, ki tudi najbolj krute oblike mučenja in poniževanja ujetnikov perverzno pojmuje kot del standardnega postopka ali kar legitimne procedure "zasliševanja". Morda je edina hiba tega odličnega dokumentarca režiserjevo nagnjenje k pretiranemu dramatiziranju in manipuliranju z emocijami.
Kar se zdi za dokumentarec komajda dopustno, je v igranem filmu domala zaželeno, vendar zna, denimo, Antonello Grimaldi v Mirnem kaosu (Caos calmo), pripovedi o junakovem žalovanju za v nesreči preminulo ženo, kjer v glavni vlogi nastopa Nanni Moretti, tudi po čustveni plati ohraniti pravo mero. Nekaj podobnega velja za japonskega mojstra "zgoščeno zadržanega" pripovednega sloga Yojija Yamado, ki svoj film Kabei, dramo o tegobah družine v času druge svetovne vojne in poudarjenega japonskega militarzma, posvečeno zlasti ženskam in njihovi sposobnosti za preživetje, izpelje brez patetičnih dramaturških zaostritev. Kritika pa ni spregledala niti prvenca Lancea Hammerja Ballast, socialne drame o življenju temnopoltih obstrancev na močvirnatem obrobju delte Misisipija, ki se odlikuje z radikalnimi estetskimi in tehničnimi rešitvami, dinamičnim spojem prenosne kamere in cinemaskopskega formata, bliskovitim menjavanjem ekstremnih bližnjih posnetkov in splošnih planov, skokovitih rezov in premišljeno neizostrenih slik.
