Zgodi se spektakularna krivica velikih dimenzij. Preživelim v rokah ne ostane drugega kot občutek, da so velike žrtve. In potem iz tega sestavijo politični program. Izkaže se kot privlačna formula za uspeh.

Izraelci so iz nje naredili državo. Palestinci so jim nastavili zrcalo in se skozenj konstituirali v narod. Vsaj dve slovenski vladi sta z idejo poprave krivic oblikovali ideologijo, ki je postavila temelje polastitve nacionalnega premoženja in usmerjala tranzicijo iz komunizma v liberalni kapitalizem. Katoliška cerkev, ki ima s politiko tarnanja največ izkušenj, je podvojila svoje bogastvo in sestavila program reevangelizacije sekularnih družb. Združene države Amerike so z vztrajnim prikazovanjem nedolžnih žrtev uspešno uničile dve državi in zažgale pol sveta. Seznam gre v neskončnost.

Najbolj čist primer politične uporabe pozicije žrtve so Izraelci in Palestinci. Pozicija žrtve obeh narodov je nesporna. Judi so komajda preživeli panevropski poskus fizične eliminacije narodne in verske identitete. Palestinci so izgubili ozemlje, na katerem so živeli, in doživeli popoln izbris vseh fizičnih znakov svojega obstajanja na ozemlju med Jeruzalemom in Haifo. Oboji so se hkrati znašli v položaju, ko so lahko trdili, da se jim je zgodila največja krivica vseh časov. Izraelci so od ustanovitve svoje države to pozicijo uporabili za oblikovanje brezobzirne strategije moči, ki se ne ustavi pred ničemer, tudi ob največjih uspehih pa se vedno znova vračajo v položaj nedolžne žrtve. Palestinci so ob njih ustvarili vsaj dva uspešna modela preživetja naroda. Na svetovni sceni velike politike so najbolj opazen majhen narod. Celotna postavitev njihove narodne politike pa temelji na trenutku iz leta 1948, ko so izgubili pol Palestine, in na letu 1967, ko so izgubili še drugo polovico. Ko delujejo v tem okviru, tudi za njihove odločitve ni jasno postavljenih meja.

To sta dva majhna naroda. Katoliška cerkev je velika in močna organizacija. Če kaj zna, zna organizirati velike triumfe. Nobenega dvoma ni, da je cerkev ena najbolj uspešnih korporacij na globalni ravni. V rokah ima več poslovnih prostorov kot Mercator in marketinško prodornost, ob kateri se lahko skrije tudi Mobitel. Pa vendar se ob poslušanju kardinala Rodeta ali škofa Krambergerja kar trga srce ob jokavosti, s katero se predstavlja kot ogrožena skupina bosonogih menihov, ki je tik pred tem, da jo plenilci iztrebijo. Skorajda bi verjeli, da so največja žrtev vseh časov, če ne bi poleg drobnega simbolnega popravila krivic zahtevali še gozdov, nepremičnin in preostale dediščine srednjega veka, ob njih pa še televizije, šol, bolnišnic, vojske in policije. Zase in za svoje politične partnerje. Če je pri svojem početju imela kakšne pomisleke, jih je dobro skrila.

Pomladne stranke in njihovi sopotniki so to pozicijo kapitalizirali do komičnega. Morda so bili Janez Janša, Andrej Bajuk in Lojze Peterle kdaj nedolžne žrtve. Jože Pučnik je imel dokumente , da je to res bil, za Dimitrija Rupla pa dvomim, da se je kdaj počutil kot žrtev. Leta 1991 nihče ni bil več žrtev nikogar. Pa vendar je še danes tudi ob najbolj zmagovitih trenutkih slišati o strašnem trpljenju, ki nastopa kot garant nedolžnosti. Ne zveni ravno prepričljivo. Žrtve so že davno pokopane in od njih ni ostalo kaj dosti drugega kot medel spomin in njihova uporaba v politični ideologiji.

Še bolj presenetljivo je, kadar se tako obnašajo velike države. Zares velike, ki nimajo namišljene sile, ampak realno moč. Ob zadnjem obisku Georgea Busha v Iraku se je človeku ameriški predsednik skorja zasmilil. V ta konec sveta je pred petimi leti prišel z najboljšimi nameni popravljati zgodovinske krivice, v diktaturo vpeljati nekaj demokratičnih pravil in ukleščene narode podučiti o estetskih vrednotah svobode. Po letih martranja je še vedno na začetku. Niti množično bombardiranje, sistematično uničevanje družbe, množični zapori, stotisoči profesionalnih najemnih vojakov in uporaba skrajne sile niso iz Iraka naredili lepe družbe. Položaj je umazan do konca.

Pa je bila začetna pozicija tako čista. Po 11. septembru 2001 so se Američani zagledali kot nedolžne žrtve iracionalnega nasilja. Ko je zagorelo eno krilo obrambnega ministrstva v Washingtonu in sta se zrušila dvojčka Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku so zgroženi obstali pred podobami devastacije. Naredili so enak sklep kot mnogi drugi pred njimi. Tri tisoč ljudi, ki so umrli v treh zaporednih napadih, je bilo nedolžnih. Vsaka žrtev eksekucije je nedolžna. Krivda predpostavlja vsaj nekakšno obliko sojenja. Bolj je družba razvita, bolj sofisticiran mora biti sistem. Iz tega, da so bile žrtve nedolžne, so sklenili, da sta nedolžna tudi država in civilizacija, ki ji pripada.

Uspešnega človeka, naroda ali države, ki trdi, da je nedolžna žrtev, se gre bati. Strah je utemeljen v zgodovinskih izkušnjah. Nedolžnost kot politična platforma deluje kot alibi. Ne za nazaj, ampak za zdaj in za naprej. Logika je otroško preprosta. "Jaz sem nedolžna žrtev okoliščin, zato ti bom nastavil pištolo na vrat, ti pobral vse, kar imaš, od tebe pa zahteval pieteto za moje trpljenje." Politično izoblikovana žrtev ne prizna zunanjih omejitev za svoje delovanje. Ni ji treba, njena pozicija je preprosto preveč udobna. Saj se strinjamo, da je kršitev vseh socialnih norm, božjih in zemeljskih zakonov morda s ptičje perspektive grda, vendar nas naša žrtev odvezuje vseh pravil igre. Če so bila nad tabo prekršena vsa pravila, potem zate pravila ne veljajo. Srbi na Kosovu in v Bosni, Izraelci v Dženinu in Američani v Faluži so enako uspešno uporabili to formulo. Nič ni bolj učinkovitega od strategije žrtve, ki verjame, da njena pretekla izkušnja opravičuje vsa sredstva za polastitev prihodnosti.

Seštevek na koncu deluje neumno. Američani so v Iraku izgubili več vojakov, kot je bilo vseh žrtev 11. septembra. Malo so se že naveličali popravila krivic in iščejo pot ven. Delujejo skrušeno, ker so izgubili vse zaveznike, slabo pa izpadejo tudi v lastnih filmih. Ampak zgodbe s tem ni konec. Skupni seštevek mrtvih in pokopanih Arabcev, ki so plačali ameriško nedolžnost, je dvajsetkrat večji od skupnega seštevka žrtev 11. septembra in zavezniških vojakov. Ko se bo to spremenilo v politično silo, ki bo zahtevala poravnavo, bo treba kopati bunkerje v Evropi ali pa poiskati skupnega sovražnika.