"Če so bile kakšne nezakonitosti, jih je seveda treba raziskati, vendar zaradi specifičnosti Sove na takšen način, da se bo čim manj škodilo sami nacionalni varnosti. Problem je v tem, da nihče razen Sove v tem trenutku ne ve, ali je do te škode dejansko prišlo in do kolikšne škode je prišlo. Stvar je prišla že tako daleč, da je do te škode verjetno že prišlo, in v tem smislu se soočamo z dilemo, kako globoko lahko vlada z nadzornimi mehanizmi dejansko posega. V končni fazi sta pomembni zakonitost delovanja Sove in pa tudi sama nacionalna varnost. Vsaka država mora stremeti k čim višji stopnji nacionalne varnosti, ki se zagotavlja na legalen način," pravi dr. Iztok Prezelj s fakultete za družbene vede.

Srčnost v diskreditaciji

Kar se tiče vladne skupine, ki preiskuje nečednosti v Sovi, pa Prezelj pravi, da ima vlada dolžnost sprotno preverjati ustreznost zakonskih podlag za delo, preverjati zakonitost delovanja Sove in tudi njeno finančno poslovanje, saj je sama za vse to tudi odgovorna. In v bistvu izvaja nadzor, ki ga tako in tako mora opravljati v izvršni veji oblasti. "V strokovnem smislu pa je vendarle nenavadno, da so člani delovne skupine minister za okolje, minister za šolstvo in celo vodja sektorja za popravo krivic in narodno spravo. Prva dva ministra sodita zgolj v širši krog ministrov, ki prejemajo obveščevalne podatke, in nikakor ne moreta veliko vedeti o ustreznosti zakonskih podlag, zakonitosti delovanja in finančnem poslovanju. Sestava delovne skupine iz zgolj 'državotvornih' ministrstev je po strokovni logiki bistveno bolj logična," pravi Prezelj. Med naloge delovne skupine sodi tudi ocena zakonitosti in smotrnosti ravnanja z arhivskim gradivom. Že sama postavitev takšne naloge pa je po Prezljevem mnenju skrb zbujajoča iz več razlogov - z vidika preteklosti delovanja službe in z vidika potencialnega političnega vrednotenja v zvezi z arhivi. "Vsaka prekomerna politizacija delovanja obveščevalnih služb je za državo in za te službe škodljiva," pravi Prezelj.

Janša ima z obveščevalnimi agencijami še posebno slabe izkušnje, zato njegova srčnost v diskreditiranju agencije niti ne preseneča. Njegov prastrah izhaja iz leta 1988, ko ga je takratna Služba državne varnosti aretirala zaradi tajnega vojaškega dokumenta; s tem se je začel znameniti proces proti četverici in Janševa dolga zamera. Tudi preoblikovanje SDV v VIS ni pomagalo, tako da je Janša leta 1993 ob odkritju večje količine orožja na mariborskem letališču lastništvo 120 ton avtomatskih pušk in streliva pripisal kar Silvu Komarju, takratnemu načelniku operativnega območja Visa v Mariboru. Zaradi te obtožbe se je Komar znašel celo pred sodiščem, ki pa ga je po pričanju pooblaščenca predsedstva Bosne in Hercegovine Hasana Čengića pred parlamentarno preiskovalno komisijo, kjer je potrdil lastništvo tega orožja, oprostilo. Leta 1995 je vlada Janeza Drnovška Komarja imenovala za svetovalca direktorja Sove Draga Ferša in tako Janši ponovno zagrenila življenje.

Mehiška žajfnica

Leta 1998 se je v javnosti pojavila informacija Sove, da naj bi bila SDS povezana z Osvobodilno vojsko Kosova (OVK). V poročilu so tako poročevalci Sove zapisali, da je Sova pridobila ocene iz srbskih krogov o domnevni vpletenosti Slovenije v dogodke na Kosovu, in sicer naj bi vodstvo SDS na zahodu prek svojih zvez pridobivalo prostovoljce za OVK, ki naj bi jih pri nas urili in opremljali z orožjem. Čeprav je bil kontekst v poročilu jasen - da gre torej za informacijo, pridobljeno v srbskih krogih - je Janša trdil, da gre za kriminalizacijo njegove stranke, in zahteval "osebno odgovornost vpletenih", namigovalo pa se je tudi, da je Sova do informacij prišla s pomočjo posebnih metod in sredstev, torej s prisluškovanjem in sledenjem članom njegove stranke. Takratni predsednik vlade Janez Drnovšek je na očitke SDS odgovoril, da nelegalnega delovanja Sove ni bilo, da nelegalnosti ni ugotovila niti parlamentarna komisija za nadzor nad varnostno-obveščevalnimi službami niti posebna ministrska skupina, ki jo je takrat vodil Marjan Podobnik. Prav tako je dodal, da ne verjame, da bi katera stranka v Sloveniji podpirala in financirala OVK...

Predavatelj na fakulteti za varnostne vede in strokovnjak za nadzor nad tajnimi službami Andrej Anžič pravi, da "vse skupaj spominja na slabo mehiško žajfasto nadaljevanko", pri čemer skuša vlada z doziranjem informacij držati napetost dovolj visoko, da zanimanje javnosti ne ugasne. Anžič poudarja, da ni nič narobe z nadzorom agencije, a je vprašljiv način poročanja o ugotovitvah. Pri tem je spomnil na ameriško poročilo o napakah ameriških obveščevalnih agencij ob terorističnih napadih 11. septembra 2001, ki je postalo javno šele, ko je bilo končano in predstavljeno ameriškemu kongresu. Kljub temu, da je šlo za najbolj podrobno poročilo o delu tajnih služb doslej, je bilo "sfrizirano" do te mere, da se iz njega ni dalo razbrati posebnih metod in sodelavcev. Tudi pravnik Miro Cerar je opozarjal, da ni prav, da zadeva že v tej fazi poteka pred javnostjo, a je vladni predstavnik Valentin Hajdinjak zagotavljal, da to ni bila "želja vlade" in da je bila ta v javni diskurz "prisiljena".

Podjetja za krinko

Posebno poglavje je razkritje premiera Janše, da je Sova ustanovila podjetje Webs, s čimer je tudi posredno razkril človeka, ki je tajno sodeloval s Sovo. Hkrati je premier povedal, da "obstaja sum ilegalne dejavnosti tega podjetja še v času po menjavi na čelu vodstva Sove", se pravi po lanski jeseni. Ustanovitev podjetja po mnenju strokovnjakov ni nič čudnega, gre celo za eno izmed oblik delovanja tajnih služb, po mnenju Andreja Anžiča bi lahko bilo sporno le, če bi takšno podjetje služilo za nelegalno financiranje ali za okoriščanje pripadnikov Sove. Podobno kot je to v osemdesetih letih počela Cia, ki je prodajala orožje Iranu, denar, ki ga je s tem zaslužila, pa mimo nadzora preusmerjala v žepe kontrašev v Nikaragvi. Podobno je v časih najhujšega mraza hladne vojne Cia ustanovila kongres kulturne svobode in ga financirala iz namišljenih skladov, ki jih je polnila s svojimi sredstvi. S pomočjo teh sredstev je v Nemčiji ustanovila časopis Der Monat, v Franciji Preuves in v Veliki Britaniji Encounter, skozi njih pa se je šla "ideološki in kulturni boj".

Res pa je nekaj: bolj običajno bi bilo, če bi se Sova ukvarjala z ustanavljanjem tujih podjetij pri nas, saj pri teh vedno obstaja tudi nevarnost industrijskega vohunjenja. Ameriški zvezni preiskovalni urad (FBI) na primer ocenjuje, da je v ZDA registriranih 2600 kitajskih podjetij, katerih edina naloga je zbiranje informacij. Slovenija morda res ni tako zanimiva za industrijske velesile kot ZDA, a že leta 1996 je takratni direktor Sove Drago Ferš predaval poslovnežem v društvu Socius o prepletenosti državne in podjetniške špijonaže in pri tem poudaril, da mora Sova pri pridobivanju za gospodarstvo relevantnih informacij igrati ključno vlogo. Mimogrede: Drago Ferš je bil po upokojitvi svetovalec bosanske vlade za preoblikovanje tamkajšnjih tajnih služb, plačilo pa naj bi po poročilih vladne komisije prejemal kot tajni sodelavec. Če ni šlo zgolj za manever, s katerim so se izognili plačilu davka, je morda Ferš počel prav to, kar je pred tem predaval: zbiral je informacije o trgu, na katerega so slovenska podjetja želela prodreti, ali pa "le" zbiral podatke o morebitnih teroristih. Kot je povedal v intervjuju za Mladino nekdanji direktor Sove Iztok Podbregar, agencija večkrat deluje kot "povezovalka" med dvema obveščevalnima službama, ki zaradi različnih vzrokov ne moreta komunicirati neposredno.

Sova se je tako prvič v svojem kratkem obstoju dejansko srečala z do zdaj akademsko dilemo o razmerju med učinkovitostjo agencije in nadzorom nad njenim delom...