Vsej Italiji pa je zastal dih, ko je Scalfaro začel govoriti: "Najprej so poskušali z bombami, zdaj pa še z najbolj sramotno in ostudno obliko škandala." Predsednik je omenil morilske igrice, nato pa je dvignil glas: "Dovolj mi je tega!" Ker Scalfaro ni omenil tajne službe Sisde, Italijani niso razumeli. Tudi takrat ne, ko je govoril o namenskem in počasnem uničevanju države in Italijane pozval, da v tako kritičnem trenutku izkažejo svojo ljubezen do domovine.

Deset mesecev pred tem je na pisalni mizi Leonarda Frisanija, mladega rimskega tožilca, pristal dosje o stečaju potovalne agencije z imenom Miura Travel. Če major Cataldi, preiskovalec posebnega oddelka karabinjerjev, mladega tožilca ne bi opomnil, da gre za zelo vročo zadevo, bi tudi ta dosje prekril prah na kupu obilice map z zahtevami po sodni preiskavi. Ko je Frisani odprl dosje, so iz njega dejansko skočile kače: lastniki Miure Travel so bili štirje funkcionarji in agentje civilne obveščevalne službe Sisde, na njihovih zasebnih računih pa so preiskovalci odkrili okoli 14 milijard lir (približno 7 milijonov evrov). Agencija je do stečaja dobavljala letalske in druge vozovnice za potrebe Sisdeja, kot to zahteva postopek o tajnosti poslovanja obveščevalnih agencij. Miura Travel pravzaprav ni imela uradnega pokritja Sisdeja, zaradi suma nezakonitega prisvajanja velikih vsot državnega denarja pa je tožilec zahteval pripor osumljenih agentov. Medtem ko so zahteve po aretaciji zaradi imen agentov (Broccoletti in Finocchi oziroma Brokoli in Koromač) v javnosti sprožile posmeh in zabavo, češ da je Sisde sadno-zelenjavno podjetje, so na tožilstvu in po ministrstvih začeli zvoniti telefoni. Ko se je junija na seznamu preiskovanih znašel tudi prefekt Angelo Finnochiaro, šef Sisdeja, pa se je tudi po političnih palačah začela širiti panika. Najprej je hotel šef tožilstva v Rimu Frisaniju odvzeti preiskavo, na notranjem ministrstvu, ki obveščevalni agenciji poveljuje, pa so z vednostjo ministra (Nicola Mancino) pripravili inačico zagovora, po kateri naj bi odtujeni denar pripadal osumljencem, ne pa tajni službi.

Preiskovalni oddelek karabinjerjev je medtem na bančnih računih v republiki San Marino odkril še dodatnih 35 milijard lir (približno 18 milijonov evrov), vendar pa ta novica ni prodrla v javnost.

Šestindvajsetega oktobra je tednik Epoca objavil fotografijo, ki na prvi pogled deluje kot scoop, senzacionalistično odkritje bulvarske kronike: paparaci so med nakupovanjem v petični Via Babuino v središču Rima v objektiv ujeli Marianno Scalfaro, edinko predsednika republike, ki je bila v družbi neimenovanega 40-letnega rimskega arhitekta. Marianna (1944), katere mati je umrla pri porodu, zaradi česar se je Scalfaro zaobljubil čistosti, je popolnoma predana očetu, brez katerega se ne pojavlja v javnosti.

Major Cataldi je bil eden redkih, ki je pravilno prebral sporočilo scoopa bulvarskega tednika in takoj identificiral domnevnega romantičnega spremljevalca predsednikove hčerke: šlo je za 63-letnega arhitekta Adolfa Salabeja, lastnika mnogih gradbenih podjetij, trgovca z nepremičninami in ekskluzivnega izvajalca gradbenih del in prenov za potrebe vojašnic, palač in vil v lasti ministrstev in obveščevalnih služb. Salabe je imel zelo tesne zveze z Mauriziem Broccolettijem, bivšim upraviteljem posebnih služb Sisdeja, ki je razpolagal s črnimi fondi obveščevalne službe.

Komaj dva dni po objavi "kompromitiranih" fotografij se je Broccoletti, takrat na začasni svobodi, zglasil na rimskem tožilstvu. Poleg prostovoljne izjave je tožilcem predal sveženj dokumentov, ki naj bi dokazovali uporabo črnih fondov za potrebe ministrov, politikov, novinarjev, generalov, funkcionarjev in prefektov. Na seznamu tistih, ki naj bi prejemali denar iz nenadzorovanih fondov, je bil tudi Oskar Luigi Scalfaro, ki naj bi v obdobju, ko je bil minister za notranje zadeve, od Sisdeja prejemal mesečni dodatek v višini 100 milijonov lir (50.000 evrov).

Dan po sporočilu za javnost predsednika Scalfara je strmoglavila vrednost italijanske lire. Premier Ciampi je zahteval preiskavo zaradi ažiotaže, rimsko tožilstvo pa je priprte funkcionarje in agente Sisdeja, ki so bili skupaj z Broccolettijem krivi nezakonitega prisvajanja državnega denarja, obtožilo še "napada na ustavne organe in funkcijo predsednika države". Tožilec Frisani in njegovi kolegi so si oddahnili, kajti z ministri in politiki, ki so črne fonde Sisdeja domnevno uporabljali za luksuzne prenove svojih že tako in tako udobnih bivališč, volilne kampanje itd., se je od tega dne ukvarjalo posebno sodišče za ministre.

Scalfaro, zdaj dosmrtni senator, je danes eden izmed tistih italijanskih politikov, ki so prehodili najdaljšo pot političnega transformiranja. Kot goreč katolik se je iz konservativnega politika prelevil v ostrega nasprotnika italijanske desnice ter politično javnost presenetil z nekaterimi zelo radikalnimi nastopi. Ugibanja o tem, ali je kot minister za notranje zadeve dejansko prejemal denar iz črnih fondov Sisdeja, so usahnila.

Po podatkih, ki so jih potrdili na računskem sodišču v Rimu, velja od leta 1994 zakonsko določilo, po katerem mora ta najvišji organ za nadzor porabe iz proračuna predvidenih sredstev za tajne službe namesto "načela zakonitosti" uporabiti "načelo učinkovitosti". Ker računsko sodišče meni, da za tovrstno metodo nadzora ni opremljeno, v Italiji od leta 1994 ni organa, ki bi lahko izvajal nadzor nad porabo sredstev treh obveščevalnih služb. Črni fondi Sisdeja iz leta 1993 najverjetneje niso osamljen primer. Kljub vztrajnim poskusom vlad, da bi si jih podredile, mnoge peripetije v zadnjih desetih letih kažejo na to, da dejavnost italijanskih tajnih služb še naprej poteka po lastnih zakonitostih.