Po Frljićevem Kompleksu Ristić, ki je lani odprl sezono Slovenskega mladinskega gledališča, jo zdaj zapira režiser Sebastijan Horvat s postavitvijo predstave po besedilu Mi, evropski mrliči dramatičarke Simone Semenič, ki je besedilo za to gledališče napisala po naročilu z nalogo, naj se opre na kultno, dobrih štirideset let staro predstavo Dušana Jovanovića Žrtve mode bum bum; ta je pomenila prelom in vzpostavitev novih progresivnih (postdramskih in antirežimskih) smernic omenjenega gledališča.
Večkrat z Grumovo nagrado nagrajena Simona Semenič, znana po formalni in vsebinski radikalnosti svojih performansov in tekstov za oder, se je kot piska besedil v slovenskih teatrih zadnja leta precej uveljavila. Kot opisuje sama, si je zaradi tokratnega naročnika in ekipe, predvsem srbskega dramaturga Milana Markovića Matthisa, lahko privoščila še več, in dialog popolnoma eliminirala.
Milica ne bo več dobila besede
Nastalo je na principu didaskalije spisano »epsko« besedilo, ki pušča precej prostora za nadaljnje režijske posege. Semeničeva je v svoji novi drami tematiko od Jovanovića, pri katerem je na akademiji tudi diplomirala, prevzela zgolj v grobem, skozi motiv vojne in nasilja, a se je ostreje obrnila »proti patriarhalni noti in seksizmu, ki prevladujeta v slovenskih gledališčih«. Zdi se, da formalna odsotnost dialoga ni zgolj sama sebi namen, ampak lepo zrcali tudi vsebino besedila: partizanka Milica, ki je po zmagi socializma ponovno priklenjena na domačo kuhinjo, ne bo nikoli več prišla do besede.
Režijsko je predstavo zasnovala na dvojnosti – na eni strani (skepse do) javnega delovanja, ki je nenehno prilaščano in nima pravega učinka, ter na drugi strani nevidnosti drže tihega zasebnega revolucionarstva/reprodukcije vsakdanjega življenja. Dramaturg referenčnemu nizu Semenič-Jovanović-Srečko Kosovel (ki ga uvede Semeničeva, od tod tudi naslov njenega teksta) doda še teoretika Franca Berardija - Bifa, misleca časa »po prihodnosti«, ki prek afirmacije upočasnjevanja, neproduktivnosti in starosti kot nasprotij nenehnega pospeševanja v poznem kapitalizmu dobro podkrepi glavno dramaturško linijo. Tudi koreografinja Anja Bornšek to dvojnost poudarja skozi vzpostavljanje prisotnosti teles, ki na eni strani »izživljajo fantazme, želje, potrebe in ideje, na drugi pa 'samo' živijo«, kar naj bi tudi gledalcu omogočilo večje zavedanje lastne gledalske pozicije.
Sebastijan Horvat napoveduje množico nastopajočih, ki bodo izgovarjali malo besedila, petje, nesnago na odru, prisotnost starih teles. Predvsem pa si lahko obetamo ponovno postavljanje vprašanja, kaj je politično gledališče, pri čemer bomo morda odkrili, kakor pojasni Semeničeva, da je »še najbolj politično nemara tisto, kar se ne pojavlja«. Kot kaže, nam obetajo po svobodni formi tekstu kompatibilno uprizoritev, ki z »rešpektom ne uniči igrivosti«.
