Profesor Pečjak se je razdajal vsem, ki so prišli z njim v stik. Študente in sodelavce je spodbujal k iskanju in odpiranju vprašanj ter mnogo poti prehodil skupaj z njimi. V časih, ko to še ni bilo tako običajno, je učil in raziskoval tudi na uglednih univerzah v tujini. Sodeloval in prijateljeval je z mnogimi psihologi svetovnega slovesa in mnoge od teh svojih znancev pripeljal tudi na naš oddelek ter ga že v sedemdesetih letih široko odprl v svet. Moremo ga šteti med najpomembnejše sooblikovalce slovenske znanstvene psihologije in slovenske psihološke stroke v celoti, ki je v razmeroma kratkem času, tudi po njegovi zaslugi, dosegla raven psihologije v razvitem svetu. To mu je država priznala med drugim z dodelitvijo priznanja ambasador znanosti RS, žal pa Slovenska akademija znanosti in umetnosti ni zmogla pravično oceniti njegovega prispevka k slovenski znanosti in ga sprejeti v svoje članstvo.
Problemi, ki jih je raziskoval, so bili sodobni in včasih celo pred časom. Njegova Psihologija spoznavanja iz leta 1977 je bila povsem sodoben učbenik, enakovreden kateremu koli tujemu, prinašala pa je tudi pregled domačih raziskav na tem področju. Pravzaprav vse njegove knjige prinašajo tudi izsledke lastnih raziskav, pa naj gre za simbolizem, ustvarjalnost, zgodovino psihologije, okolje ali pa družbene preobrate. S svojo teorijo mrežne povezave pojmov je že nakazoval pot k sodobnemu konekcionizmu. Veliko pozornosti je posvečal ustvarjalnosti, tudi z monografijo Misliti, delati, živeti ustvarjalno (1987) ter vrsto priročnikov za njeno spodbujanje, vključno s svojim zadnjim objavljenim delom Ustvarjam, torej sem (2013).
Tudi sam je ustvarjal skoraj do konca svojega življenja. Odzival se je na pereča družbena vprašanja in prispeval k njihovemu razumevanju in razreševanju. S svojim modelom ojačevalcev in pomanjševalcev je pojasnjeval potek uporov v totalitarnih družbah, njegova Politična psihologija (1995) pa je prva tovrstna knjiga pri nas, napisana v času, ko je politika postala zelo pomembna in razumevanje političnega vedenja ključno. Pisati in raziskovati ni nehal niti po upokojitvi, ko so se kar vrstile knjige: Psihološka podlaga vizualne umetnosti (2006), Psihologija staranja (2007) in Ekološka kriza in človek (2010). Knjiga Znameniti psihologi o psihologiji (1982) vsebuje odgovore na vprašanja o stanju in razvoju psihologije, ki jih je takrat najbolj znanim psihologom zastavil Pečjak, ter njegove komentarje.
Njegova dela odlikuje tudi inovativen pristop, denimo Nastajanje psihologije (1983), zgodovinski pregled psihologije, podnaslovljen Knjiga razgovorov, v obliki pogovorov med študenti in profesorjem, prinaša enkraten pregled precepov in razvoja psihološke znanosti. Tam je tudi zapisal: »Znanost je po svoji naravi mednarodna. Znanost posamezne dežele pa postane zrela tedaj, ko se vključi v mednarodno znanstveno skupnost.« Da je tako tudi s psihologijo v Sloveniji, je v veliki meri zaslužen prav Vid Pečjak. Okoli sto objavljenih knjig (če ne štejemo ponatisov), več sto znanstvenih in strokovnih člankov, kopica raziskav, mnogi doktorandi, to je bera, na katero bi bil vsakdo lahko ponosen.
Moramo pa omeniti še eno vrsto Pečjakovega pisanja, znanstveno fantastiko. Ta del zgodbe Pečjakovega ustvarjanja se je sicer začel s pustolovskim romanom V objemu zelenega pekla (1956), ampak kmalu so se pojavili Drejček in trije Marsovčki (1961), delo, ki je doživelo vrsto ponatisov in prevodov ter vsebuje pomembno sporočilo o tem, kakšno bi življenje moralo biti. Sledila je še vrsta zgodb in romanov, od Pobeglega robota (1967) prek Adama in Eve na planetu starcev (1972), del Roboti so med nami (1974) in Kam je izginila Ema Lavš (1980) do Doktorja živih in mrtvih (2004) ter knjige Zadnji odpor ali iskanje lepe Helene (2007). Ob tem je treba povedati, da je tudi v znanstvenofantastičnih zgodbah prisoten Vid Pečjak, psiholog. V preobleki zgodbe odpira psihološka vprašanja, od posameznikove identitete do odnosa do okolja ali razvoja družbe.
Kratek prikaz tako plodnega življenja in dela ne more biti ne izčrpen, ne popoln. Je samo bežna skica, ki ne zajame večine tega, kar smo njegovi študenti in sodelavci od njega dobili, pa naj bodo to spodbudne besede, živahne razprave, v katerih so šteli le argumenti in ne položaj ali ugled, odprtost do različnih idej, osmišljanje včasih še začetniško nedodelanih misli, seminarji, na katerih je bilo pomembno predvsem dejavno sodelovati, izleti in dogodivščine, s katerimi so se včasih končali, in tega je bilo veliko. Zdaj je zgodba končana.
