Za mladino je začel pisati že med študijem. Večina njegovih leposlovnih del je znanstvenofantastičnih zgodb, pisal pa je tudi romane, novele, potopise in stripe. Zgodbo Drejček in trije Marsovčki je napisal leta 1961, glavnega junaka je poimenoval po svojem sinu Andreju, ki je danes uspešen inovator na področju električnih avtomobilov. Knjiga je doživela šest ponatisov, prevedena je v češčino in srbohrvaščino, bila je tudi dramatizirana in uprizorjena v lutkovnem gledališču, predvsem pa je polepšala in še vedno lepša otroštvo številnim generacijam slovenskih otrok.
Uspešna je bila tudi njegova igra Pobegli robot, ki je bila uvrščena med pet najboljših radijskih in televizijskih iger na tekmovanju prix Japon v Tokiu. Med njegova najvidnejša dela, po katerih radi posegajo tudi odrasli, sodita zbirki znanstvenofantastičnih novel Kam je izginila Ema Lauš (1980) ter Doktor živih in mrtvih (2004). Poleg fantastike jih zaznamujeta tudi psihološka tematika in zastavljanje temeljnih vprašanj o smrti. Med njegovimi romani za odrasle mnogi bralci prisegajo na satiro Socializem v Kozji vasi, ki jo radi primerjajo s Partljičevimi najboljšimi komedijami.
Izjemno plodovit in vpliven je bil tudi na svojem poklicnem področju, od skupno 90 knjig, ki jih je napisal, je dve tretjini strokovnih. Številnim srednješolcem je s svojimi učbeniki pomagal doumeti temelje psihologije. Polno aktiven je kot avtor in raziskovalec ostal tudi po upokojitvi. »Razlog, zakaj tako veliko ljudi v starejših letih ni več aktivnih, je predvsem ta, da se vdajo v usodo. Mislijo si: zdaj sem star, moje življenje je mimo, saj se niti ne spodobi več, da bi se izpostavljal, kaj bi pa lahko še naredil. To so seveda predsodki,« je razmišljal pred osmimi leti v intervjuju za Mladino.
