Da gre pri Obiskih za izrazito komedijsko gradnjo, potrjujejo raznovrstni prijemi, ki so usmerjeni k dosegi komičnega. Družabni – oziroma v tem primeru družinski – stiki iz naslova so prikazani v ponovitvah, tako da je drugi (predstavitev partnerke njegovi materi z vsem stresom, ki spremlja priprave, in neizogibnim trkom kot rezultatom prihoda tujke v družinsko celico samohranilke in njenega sinčka) nekakšna zrcalna slika prvega (ko se partner sooči z njenim očetom in namera biti duhovit kajpak naleti na neprebojno nasprotje strogega vdovčevega pogleda). Tudi tretji obisk (v stanovanju mladega para) se izteče v trk, tokrat med staršema različnih ideoloških prepričanj. Skratka, enakost situacij, razlike med značaji in posledice, ki jih generirajo srečanja tovrstnih konstelacij, so elementi, na katerih zraste dejanje, ki je tudi predvidljivo, a v svoji osnovni komedijski naravnanosti dovolj spretno izpeljano.
Avtor se skozi oblikovno shematično zasnovo obiskov med pripadniki družin tematsko loti vezi, ki kažejo na patološke odnose: oče, ki je zaradi zgodnje ženine smrti sam skrbel za hčerko, si jo že kar bolestno lasti, pri materi je zadeva podobna – kar nedvomno manifestira sinovo naslavljanje z ljubkovalnim izrazom mamica. K takšnemu odnosu svoje kakopak prispeva tudi druga stran, ko recimo sin hodi k mamici na »hitra kosila«. Möderndorfer na takšen način obravnava razmerja med starši in otroki, ki v današnjem času posebej izrazito podajajo sliko podaljšanega obdobja neosamosvojenosti mlade generacije. V Obiskih in njihovi žanrski naravnanosti je to prikazano na primeru enostarševskih družin (na čelu s konservativnim zgodovinarjem oziroma socialistko za povrh) ter predvsem znotraj teh okvirov – ne pa toliko skozi denimo socialni dejavnik (četudi je tu dejstvo, da partnerja živita v stanovanju, ki ga je oče kupil hčerki).
Komedija, in to takšna lahkotnega značaja, je torej značilna za tekoče podano uprizoritveno celoto, ki jo Möderndorfer v sodelovanju z dramaturgom Blažem Lukanom deli na segmente; obiske vselej uvajajo projekcije izbranih drobcev besedila, ki delujejo kot nekakšna komična nakazovanja nadaljnjega dogajanja. Prehodi med različnimi stanovanji so v scenografiji Urše Vidic izvedeni na preprost način drobnih razlik sicer med seboj (oblikovno) povezanih prostorov. V kostumografiji Alana Hranitelja, ki označi posamezne lastnosti oseb, pa tudi preizkušnje (kot je predstavitev partnerjevemu staršu v bolj finih, a zanju netipičnih opravah), se tako obiskujejo Tina Gunzek kot Vesna in Primož Forte kot Sandi, par, ki se v stiku s starši pravzaprav šele odkriva, ter Vladimir Jurc kot Ata in Maja Blagovič kot Mama, vsak od njiju pripravljen na obrambo svojega ustaljenega družinskega reda; prvi z neprizanesljivimi prijemi, druga s postopnim razgaljanjem Vesninih slabosti, oba pa z vplivom na vez med mladima, ki ob spoznavanju doživljata hude udarce. A ker gre za komedijo, v kateri ima glavno besedo ljubezen, konec pač ne more biti drugačen kot srečen.
