Dvajsetega novembra lani je odstopil minister za gospodarstvo Stanko Stepišnik. Pred novinarje je takrat stopil skupaj s predsednico vlade Alenko Bratušek, ki ga je pred tem v pogovoru prepričala, da je za vlado najboljša rešitev njegova vrnitev v poslanske klopi. »Naj takšni visoki standardi, ki so jih nekateri omenjali v zadnjih dveh dneh, postanejo praksa v politiki in naj jih spoštujejo tudi tisti, ki so dva dni obtoževali ministra Stepišnika,« je takrat dejala Bratuškova.
Jasno je, da je imela pri tem v mislih tudi ministra za notranje zadeve Gregorja Viranta. Ta je že dva dni prej, preden se je razvedelo, da se je Stepišnikovo podjetje Emo Orodjarna ponovno prijavilo na enega od razpisov ministrstva za gospodarstvo, poudaril »nehigieničnost dejstva, da ministrova firma nastopa na javnih razpisih in dobiva državni denar«. »Pri tem ni pomembno, ali zakon to dopušča ali ne. Pričakujem, da bo predsednica vlade udarila po mizi in naredila red,« je bil oster Virant. Stepišnikov odstop je Virant ocenil kot »korektno potezo, ki ohranja kredibilnost vlade«.
Padel na dveh točkah, na katerih politiki ne smejo
Pet mesecev pozneje se te izjave Virantu vračajo kot bumerang. V Stepišnikovi vlogi se je zdaj znašel notranji minister. Padel je na dveh točkah, na katerih politiki v državah z daljšo demokratično tradicijo ne smejo. Potem ko smo v Dnevniku v ponedeljek razkrili, kako si je v letih 2010 in 2011 pri takratnem komercialnem direktorju Adrie Airways urejal poceni letalske vozovnice, ki jih ni bilo mogoče kupiti v redni prodaji, se je najprej izkazalo, da je s pojasnili več mesecev zavajal tako javnost kot komisijo za preprečevanje korupcije (KPK). Tej za nameček v postopku, v katerem ga je ta oprala krivde, ni predložil dokumentacije (vseh elektronskih sporočil), ki bi ga lahko obremenila.
Po kriterijih, ki so odnesli Stanka Stepišnika, ni dvomov. Gregor Virant bi moral bodisi odstopiti bodisi bi morala predsednica vlade predlagati njegovo razrešitev. Ne le da je Virant ravnal več kot nehigienično, ko je več let – tudi kot javni funkcionar – prejemal poceni vozovnice od državnega podjetja, tudi v času, ko ga je država reševala z dokapitalizacijo. Z zavajanjem javnosti in celo enega od nadzornih organov, ki v preiskavah tesno sodeluje s policijo, institucijo, ki spada v okvir Virantovega ministrstva, je načel kredibilnost vlade. Hkrati je posejal seme dvoma o zvestobi načelom legalizma, na katerega se javno tako rad sklicuje. S tako veliko hipoteko na zaupanju njegovo nadaljnje vodenje resorja s tolikšno represivno močjo predstavlja preveliko tveganje.
Na kaj pozablja Alenka Bratušek?
A Bratuškova danes govori precej drugače kot lanskega novembra. Če je Stepišnika odstavila ne glede na to, da KPK v njegovem primeru ni odkrila nič spornega, je odločitev o Virantu prepustila tej isti komisiji. »Gregor Virant bo vedel, kako ravnati, če bo KPK ugotovila, da je storil kaj narobe,« je mantra, ki jo v zadnjih dneh ponavlja Bratuškova. Njen namen je jasen: predsednica vlade si skuša kupiti nekaj časa in preložiti odločanje o Virantovi usodi, ki bi jo lahko zapečatila že prihajajoča interpelacija. Tudi vložek je zdaj veliko višji. Poslanec ali dva sta bila za Bratuškovo brez težav pogrešljiva, s Stepišnikom in še eno zamenjano ministrico Tino Komel pa so iz vlade odpadli vsi ljudje, ki so bili v PS bliže struji Zorana Jankovića. Virantov padec bi precej bolj odmeval: morda bi pomenil razpad DL, s čimer bi lahko implodirala tudi vlada. Ta pred odločanjem o nekaterih ključnih zakonih v državnem zboru ne bi imela vnaprej zagotovljenih 45 glasov podpore. Hkrati je Virant že zdaj mlinski kamen okrog vratu Bratuškove, ki jo spreminja v lahko tarčo drugih koalicijskih partneric, predvsem SD. Ta je že v zadnjih dneh nakazala, da bo to priložnost za nabiranje političnih točk pred prihajajočimi evropskimi volitvami na veliko izkoristila.
V zgodbi o Virantu predsednica vlade pozablja vsaj troje. Prvič, da je komisija, ki jo vodi Goran Klemenčič, že ugotovila, da je Virant storil narobe najmanj eno stvar – to je, da ji očitno ni predložil vse dokumentacije. Drugič, da se je KPK tudi do Virantovega početja vsaj na ravni etike in integritete dejansko že opredelila. V poročilu o postopku glede letalskih vozovnic je namreč zapisala, da »je ob danes vzpostavljenih standardih etike in integritete, ki so nujni za dvig ugleda javnega sektorja, nesprejemljivo, da so bile osebe, ki zasedajo ali so zasedale pomembna delovna mesta v javnem sektorju, prejemniki cenejših letalskih vozovnic pod ugodnimi pogoji od Adrie Airways, torej družbe, ki je v večinski lasti države«.
Virantovi nauki Maherju in poslancem
In tretjič, da je te iste standarde in kriterije v pomembni meri pomagal postavljati prav Virant. Če nekoliko karikiramo, bi Virant izpred nekaj mesecev današnjega Viranta zagotovo pozval k odstopu.
Spomnimo le na nekaj podobnih primerov. Ko je nekdanji minister za infrastrukturo Igor Maher iz DL spomladi lani po nekaj dneh odstopil zaradi manjšega objekta na parceli, ki ga je inšpektorat sprva opredelil kot črno gradnjo, organ druge stopnje pa zadevo vrnil v ponovno odločanje, je Virant to označil za častno dejanje. »V primeru gospoda Maherja je, menim, šlo za to, da je problem nekoliko podcenil, in če bi se na začetku nekoliko bolje odzval, bi se lahko tudi bolje izteklo,« je dejal Virant.
Tudi kot predsednik državnega zbora je bil Virant neizprosen do poslanskih kolegov Ivana Simčiča, Branka Mariniča, Mitje Meršola in Ivana Vogrina. »Poslanec, pri katerem odkrijejo hujše kršitve zakona ali etičnih pravil, ki škodujejo ugledu državnega zbora, bi moral odstopiti sam oziroma bi ga morala k odstopu pozvati njegova stranka,« je dejal marca 2012. Odločanje o poslancu PS Matjažu Zanoškarju, ki je vodil občino Slovenj Gradec v času, ko je ta zaposlila njegovega sina, pa je januarja letos prepustil premierki. Ta si lahko zdaj vzame zadnjo besedo tudi pri odločanju o usodi Gregorja Viranta, če je pred tem ne bodo prehiteli koalicijski poslanci in podprli njegove interpelacije.
