V karieri je odigral 1089 tekem, član Interja je od leta 1995, star pa je 40 let. Vsak na njegovem mestu bi se aprila letos upokojil, če bi si strgal ahilovo tetivo in bi moral počivati šest mesecev. Toda Javier Zanetti ni vsak. Igrišče je tedaj zapustil na nosilih, a še preden so ga odpeljali v bolnišnico, je novinarjem dejal: »Zelo me boli, toda vrnil se bom. Moja kariera ni končana. Preprosto sem pretekel toliko kilometrov, da moram zdaj zamenjati pnevmatike. Nazaj bom prišel še močnejši.« In je. Včeraj v Vidmu, ko je bil ponovno član ekipe Interja.
Trdoživost v njegovem primeru ni slučajna. Pridobil jo je v otroštvu, ko so mu pri 15 letih v klubu Independiente dejali, da je premajhen za igranje nogometa. Zanetti se ni predal malodušju, ampak je takoj prijel za drugo delo. Svojemu bratrancu Carlu je pomagal razvažati mleko pri lokalnem supermarketu. Vsak dan je vstajal ob četrti uri zjutraj, kmalu pa je začel tudi rasti. Morda je na skrivaj pil mleko, ki bi ga moral razvažati po svoji sosesko, s čimer je pridobil kalcij za rast.
700. tekmo za Inter je odigral v finalu lige prvakov
Ponovno se je vrnil k nogometu, njegov nov klub pa je postal Talleres. Ker je z rastjo postal tudi močnejši, je začel delati še v zidarskem podjetju svojega očeta. Drugega mu ni niti preostalo, saj je bil njegov nov klub na amaterski ravni, ki igralcem ni izplačeval denarja.
V trdi mladosti se je Zanetti razvil v zrelo osebnost, z oblikovanimi delovnimi navadami pa je postal tudi vse boljši nogometaš. Odprla so se mu vrata argentinskega prvoligaša Banfielda, kasneje pa tudi argentinske reprezentance. Zanetti je prve tekme v svetem dresu odigral na panameriških igrah, kjer je padel v oči Massimu Morattiju, ki je tisti čas postal lastnik Interja. Naftni mogotec je bil nad prodori in tehničnim znanjem mladega Argentinca tako navdušen, da je bil ravno Javier Zanetti prvi nogometaš, ki ga je pripeljal v Inter. »To je nakup leta,« je dejal nogometna ikona Diego Armando Maradona, ki se je takrat ukvarjal predvsem s tem, kako oprati svoje ime po dopinško-drogeraškem škandalu na svetovnem prvenstvu leta 1994. Navijači Interja pa se z Maradono ne strinjajo. Za njih Zanetti ni nakup leta, ampak stoletja.
Argentinski branilec je 700. tekmo za Inter odigral v finalu lige prvakov leta 2010. Inter je z zmago nad Bayernom kronal sanjsko sezono in se kot dolgoletni klub poražencev vrnil na evropski tron. »Čustva so me premagala že, ko je stranski sodnik pokazal štiri minute dodatka,« je dejal. »Pogledal sem Walterja Samuela in oba sva začela jokati. Po koncu proslave sem vzel pokal v garderobo, ga postavil pred sebe in si dejal: 'Lovil sem te ogromno časa. Zdaj te imam končno v svojih rokah.'«
Soigralce spreobrača v katoličane
Ključ vrhunske kariere športnika se pogostokrat skriva v urejenem zasebnem življenju. Zanetti ga ima. Svojo ženo Paulo je spoznal pri devetnajstih letih, ko je ona štela štirinajst let. Zdaj živita v čudovitem okolju ob jezeru Como, v Milanu pa imata v lasti restavracijo El Gaucho. Skupaj imata tri otroke, eno hčerko in dva sinova. Skozi vso kariero ima Zanetti enako pričesko, iz mladosti pa je zadržal tudi socialni čut. Že takoj po prihodu k Interju je pri dobrodelnosti pomagal legendarnemu soigralcu Giuseppeju Bergomiju, svojo fundacijo pa ima zdaj tudi Zanetti – prek nje pomaga revnim otrokom v Argentini.
Kljub slavi in denarju Zanetti ostaja zvest katoliški veri. Nad njo naj bi navdušil celo svojega soigralca Wesleyja Sneijderja, ki je postal katoličan v zadnjih letih, Zanetti pa je bil med najbolj srečnimi, ko je nov papež postal njegov rojak Jorge Mario Bergoglio. »Težko opišem z besedami, kako vzhičen sem. To je nepozaben trenutek za vso Argentino. Vera je najbolj pomembna stvar v življenju. Spoznal sem že papeža Ratzingerja, zdaj pa je njegov naslednik postal skromni Argentinec iz Buenos Airesa,« je bil nad novim papežem navdušen Zanetti.
Letos spomladi je bil povabljen na svečano posvetitev papeža Frančiška v Vatikan, toda povabilo je vljudno zavrnil. Čakal ga je namreč jutranji trening, ki ga ni hotel zamuditi za nobeno ceno. Prav v delovni etiki se skriva razlog, zakaj Zanetti pri 40 letih po igrišču teče hitreje kot 25-letni konkurenti. Tudi zato ga lahko mirne vesti poimenujemo – papež svetovnega nogometa.
