Ameriški program za brskanje po podatkih tujih državljanov Prism, ki ga je predsednik Barack Obama včeraj označil za povsem »zakonit in omejen v svojem delovanju«, je leta 2007 nastal na temeljih predhodnega programa domačega nadzora brez potrebe po sodnih nalogih, ki ga je vzpostavil takratni predsednik George W. Bush kot odziv na 11. september. Prism naj ne bi zbiral uporabniških podatkov, temveč naj bi bil zgolj sposoben izvleči podatke, ki odgovarjajo iskalnim parametrom, je poročal BBC.
Direktor ameriških narodnih obveščevalnih služb James Clapper se je predvčerajšnjim odzval na pisanje o programu in priznal, da ameriška vlada zbira podatke o komunikaciji uporabnikov prek storitev, ki jih omogočajo internetna podjetja in ameriški telefonski ponudnik Verizon, ko je vsaj eden od vpletenih v pogovor v ZDA, a dodal, da program cilja zgolj na tuje državljane in komunikacije, ki potekajo zunaj ZDA. Povedal je tudi, da program ne dovoljuje namernega pridobivanja podatkov domačih državljanov.
Kljub Clapperjevim zagotovilom pa je Washington Post razkril številne primere in obsežne količine podatkov, ki so jih ameriški obveščevalci prestregli od Američanov, da bi bolje sledili osumljencem. Če je skrb Američanov za varstvo osebnih podatkov upravičena, pa to še precej bolj velja za tuje državljane, ki smo izpostavljeni na nemilost ameriških obveščevalcev. Kako sporni in preprosto izvedljivi so posegi ZDA v osebne podatke nedržavljanov, je opozorila tudi Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar.
Nemoč tujcev
»Ameriška sodišča izdajajo odredbe samo, ko gre za državljane ZDA,« pojasnjuje. »Tu se pokaže vsa nemoč tujcev, čeprav gre po evropskem pravu za temeljno človekovo pravico. V ZDA je pravica, da ti poseg v komunikacijsko sredstvo odredi neodvisen sodnik, razumljena kot državljanska pravica. To niso majhne stvari.«
Poudarila je tudi, kako afera Prism razkriva potrošniško nemoč v odnosu do ponudnikov javnih storitev v oblaku. Podobno opozarja vodja Slovenskega centra za posredovanje pri omrežnih incidentih SI-CERT Gorazd Božič. Meni, da pomeni velik problem v aferi vprašanje zasebnosti in pravice do zasebne komunikacije. »To imamo zapisano v ustavi in včasih interpretiramo izredno strogo, tako da imajo tudi organi pregona včasih težave pri zbiranju dokazov pri trgovanju z drogo, čeprav se vsi strinjamo, da so določene metode sprejemljive. V ameriškem primeru pa nas ustava ne reši. Zdaj vidimo drugo plat famoznega računalniškega oblaka.«
O nevarnostih oblaka je že pred leti opozarjal tudi direktor evropske agencije ENISA za varnost omrežja in informacij. Takrat je predlagal, da za državne sisteme javni oblak sploh ne pride v poštev. Naštetih devet podjetij, Microsoft, Yahoo, Google, Facebook, Paltalk, AOL, Skype, Youtube in Apple, ki so vpletena v afero, je sodelovanje zanikalo in še enkrat izrazilo, kako velik poudarek namenjajo varnosti osebnih podatkov svojih uporabnikov. Kot tehnično sredstvo, ki bi ameriškim organom omogočilo pridobivanje omenjenih podatkov brez privolitve podjetij, pa Božič našteva možnost njihovega prestrezanja. Hkrati opozarja, da bi kakršen koli dogovor med organi in podjetji vseboval klavzulo, ki bi zahtevala strogo zanikanje sodelovanja.
V nasprotju z zakonodajo
Božič sicer pojasnjuje, da so slutnje o takšnih programih ameriških organov pregona že dolgo prisotne, saj so zaradi ukrepov proti terorizmu določeni organi, kot sta FBI in NSA, pridobivali vse večje pristojnosti in so do določenih podatkov prišli tudi brez sodnih odredb. Dodaten sum pa je sledil odločitvi ameriškega sodišča, da imajo ameriški organi lahko dostop do podatkov, ki jih skladiščijo ameriška podjetja, tudi če so zunaj ZDA. Posledično vsi podatki v podatkovnih centrih ameriških podjetij, tudi v EU, ne sodijo izključno v jurisdikcijo države, kjer so, temveč tudi pod ameriško. To so bile vsebine, ki so dale slutiti, da institucije v ZDA imajo dostop. Kdaj in za kakšen namen se to uporablja, pa je možno zgolj ugibati.
Da podobne sporne ukrepe omogoča tudi obstoječa slovenska zakonodaja, pa opozarja Pirc-Musarjeva. Gre za določbo v zakonu o Sovi, ki omogoča prisluhe na mednarodnih zvezah že z odredbo direktorja Sove, brez sodniške odredbe. »To je eklatantno v nasprotju s slovensko ustavo, ki zahteva odredbo sodišča,« pojasnjuje. »Štiri leta se o tem vsake toliko časa pogovarjamo, pristojni pa ne naredijo nič. Ustavno sodišče se je izognilo meritornemu odločanju, ministrstvo za pravosodje pa ne zbere poguma, da bi napisalo zakon, ki bi bil skladen z ustavo.«
Povedala je še, da na problem opozarja tudi vrhovno sodišče in da so že našli sprejemljivo dikcijo zakona, a do danes še ni bil sprejet. »Brez zunanjega nadzora nad odobritvijo takšnih posegov se lahko tudi pri nas sprašujemo o njihovi količini,« je še opozorila.
