Ko je čas za sprostitev, sta mladostniško razigrana, kot sta bila ob nedeljskem snidenju v Portorožu. Stala sta ob pultu recepcije hotela in opisovala drug drugega. »V veliko čast mi je, da sem lahko v sobi z najhitrejšim igralcem druge italijanske lige. A druge lige le za zdaj, kajti mislim, da je najhitrejši v vsej Italiji,« je Rene Krhin skušal resno govoriti, a med tem prhnil v smeh. Dejan Lazarević mu je odgovoril: »Hvala. Njegove kakovosti že vsi poznajo – odlična igra v zraku, podaje... On predstavlja možgane ekipe. Je inteligenten, ima potezo več.« Resda sta se smejala, ko sta govorila drug o drugemu, a opisa nista daleč od resnice. Lazarević je res hiter kot blisk (verjetno najhitrejši v drugi italijanski ligi), in to z žogo v nogah, Krhin na igrišču spominja na režiserja, ki ima vse pod nadzorom. A sta oba tudi v občutljivem delu kariere – prebijata se v članski reprezentanci in italijanski drugi oziroma prvi ligi. Krhin je imel v minulih letih veliko težav s poškodbami, zato je vesel, ker v tej za Bologno (je v polovičnem lastništvu z Interjem) vse več igra in se že pogaja o podaljšanju pogodbe, ki se izteče čez leto in pol. »Sem kar zadovoljen s pripravljenostjo. Uresničujejo se pričakovanja, da mi gre na eni tekmi dobro, na drugi slabše. Pravijo, da je to normalno. Po poškodbi sem odigral precej tekem. Sem na dobri poti proti naslednji sezoni, ki bo zares pomembna,« pravi Krhin, ki je v tej sezoni za Bologno odigral 14 tekem oziroma 791 minut, kar je precej več kot v minuli. Letos gre bolje tudi Lazareviću. Za Modeno (je v polovičnem lastništvu z Genoo) je dosegel šest golov, izstopal pa predvsem s svojimi značilnimi prodori. Potem ko je v minuli sezoni pričakoval nekaj hitrejši napredek, je poleti še bolj trdo poprijel za delo. Med drugim je izboljšal strel. »V klubu mi gre odlično. Upam, da bom tako nadaljeval in zabil še kakšen gol. Treniral sem sam pred sezono, ko sem bil na počitnicah v Domžalah. Vsako leto začnem deset ali 15 dni pred pripravami trenirati. Takrat me trenira brat Goran. Res sem popravil strel, s katerim sem se precej obremenjeval. Ostajal sem po treningih, vseskozi maksimalno treniral, zato sem napredoval,« je v resnem delu pogovora dejal Lazarević.
V šaljivem delu je bilo mogoče izvedeti kakšno podrobnost iz njunega sostanovalskega življenja. »Rene kakšnih motečih navad ne more imeti, ker je ves čas za računalnikom,« je Lazarević zabrusil kolegu. Ta mu ni ostal dolžan: »Prvi dan je še mogoče zdržati z njim, drugi že ne več, tretji je že adijo... Smrči, pogovarja se v spanju, vse ga moti.« »Sedaj tako govori, sicer me pa vseskozi sprašuje, ali se dobro počutim,« je Lazarević nadaljeval pogovor v slogu zakoncev, ki sta predolgo poročena. A drug drugega bosta morala še dolgo trpeti. Vsaj še kakšnih deset let, če bo vse po sreči. In če se bosta tako dobro razumela na igrišču kot ob njem, bo do smeha tudi selektorju ter navijačem.
