Z izjemo nekaj tednov dela v Ivančni Gorici vas na slovenski trenerski sceni ni že skoraj deset let. Kaj počnete?

Sem upokojenec, ki uživa mirno družinsko življenje v družbi žene Samire, hčerke Ivane, ki je letos gimnazijska maturantka, in sina Branka. Veliko berem, nogometne tekme gledam na televiziji in stadionih. Še vedno sem telesno in mentalno sposoben delati v nogometu, a ni nobene ponudbe.

O vas kroži kar nekaj mitov. Kot obrambni igralec Olimpije ste bili znani po tem, da ste žogo brezkompromisno nabili celo čez zid legendarnega stadiona za Bežigradom na vrtove s solato ob Fondovih blokih.

Nisem uničeval solate. To je del propagande mojih nasprotnikov, ki so mi dali vzdevek Šole avt, in je bila sestavni del življenja v nekih drugih časih. To so bili časi nogometne romantike, kjer se je igralo na potezo več. Jaz sem že tedaj igral tako kot trenutno največji svetovni nogometaši v obrambi, ki ne razmišljajo o umetniškem vtisu, ampak po sili razmer žogo nabijejo čim dlje od gola. Moje vodilo je bilo, da je enostavnost popolnost. Za Olimpijo sem igral več kot deset let pri vseh trenerjih, zato je nemogoče, da bi pri vseh imel privilegije. Ne nazadnje sem med igralci z največ tekmami za Olimpijo, bil pa sem tudi njen kapetan.

Bili ste med najboljšimi kontraobveščevalci v jugoslovanski ligi, kjer je bilo treba biti prebrisan. Vedno ste imeli točne informacije, kaj bo naredila konkurenca, zato ste bili močni tudi v zakulisju.

V vsej karieri nisem bil vpleten v nobeno afero. Tisti, ki niso imeli uspehov in so uporabljali drugačne metode, da bi prišli do določenih položajev, so me obtoževali različnih stvari. Če želiš biti popoln trener, moraš biti razgledan, obvladovati vse sfere življenja, biti pedagog, poznati psihologijo svojega moštva in predvideti poteze nasprotnika, ne pa govoriti le o nogometu. Obožujem filozofijo, zgodovino, politiko, glasbo, umetnost...

Vedno ste imeli sloves inteligentnega igralca in trenerja, nikoli pa se niste naučili slovenskega jezika, čeprav tukaj živite že skoraj 50 let. Ko ste se trudili na televiziji govoriti slovensko, ste poželi salve smeha, ko ste dejali, da se za pomoč zahvaljujete navijalcem, namesto navijačem.

Strinjam se z vami, da je to moj velik življenjski minus, za katerega ni opravičila. Ljudje so upravičeno občutljivi na moje neznanje slovenščine, a poznam slovensko kulturo in književnost. Ni najpomembnejši jezik, ampak to, da sem del tega okolja, da tukaj živim, da je Slovenija moja domovina. Jezika se nisem naučil, ker sem delal z ljudmi, ki so od mene zahtevali, da govorim srbohrvaško.

Če bi znali slovensko, bi imeli po osamosvojitvi več možnosti za ugledno in pomembnejšo funkcijo v slovenskem nogometu glede na znanje in izkušnje.

Da. Verjetno bi imel boljši status in bi se po nogometni hierarhiji, tudi v reprezentanci, povzpel višje. Trenerji dobijo službo na Japonskem ali Kitajskem, čeprav ne znajo japonsko ali kitajsko. Jezik ni ključen. Vidim trenerje, ki govorijo knjižno slovenščino, a imajo zelo skromno nogometno znanje glede trenažnega procesa.

Kot trener ste zasloveli z Olimpijo, ko ste pred 25 leti uvedli pravo noviteto za jugoslovanske razmere. Bočna igralca Džoni Novak in Gregor Židan nista bila klasična branilca, ampak sta drvela v napad.

Glede na telesno konstitucijo, hitrost in znanje sem ocenil, da bosta najboljša na bočnih položajih. Sekretar slovenske trenerske organizacije se je pritoževal pri Ljupku Petroviću, tedaj trenerju evropskega prvaka Crvene zvezde, da Šole igra neki čuden model igre. Mnogi so trdili, da je takšen model nemogoč, a v nogometu je edino merilo rezultat. Potrditev, da sta bila vrhunska igralca, je bil prestop Novaka v Partizan in Židana v Dinamo, za kar je Olimpija prejela za tiste čase rekordno odškodnino – tedanjih milijon nemških mark. Partizan je hotel oba kupiti v paketu, ker je želel kopirati model igre Olimpije na stadionu JNA, in je ponujal celo 1,5 milijona nemških mark.

Znani ste po izjavi, da ste nogometni trenerji kot striptizete.

Še vedno trdim, da nogometni klubi menjajo trenerje kot lastniki barov striptizete. Ko zaradi slabih iger in porazov ni gledalcev na stadion, zamenjajo trenerja, ko pade obisk v baru, zamenjajo striptizete.

Kaj najbolj manjka slovenskim trenerjem?

Mnogi trenerji se preveč obremenjujejo s sistemi igre, ne obvladajo pa prakse. Sistem igre je sicer osnova, vendar ga je treba prilagoditi profilu in kakovosti igralcev, ki jih imaš na razpolago. Najpomembneje je, da vsi nogometaši igrajo v obe smeri, zato se sistemi menjajo. Pričakujem, da se bo v prihodnosti igra tako izpolnila, da bo izbrisana ločnica med obrambnimi igralci in vezisti ter napadalci.

V Sloveniji imamo na desetine trenerjev z najvišjo licenco PRO.

Imamo veliko preveč trenerjev glede na število klubov. Največja težava je, da so povsem nezaščiteni in v strahu za službe in zaslužek podležejo vplivu amaterskih športnih delavcev ter volonterjev, ki vodijo klube. Trener je odgovoren za rezultat, a nima nobenih pravic. Iz izkušenj vem, da mora trener oditi, če nima uspehov. Trener mora imeti tako močan položaj v klubu, da sam izbira igralce, sodelavce in model igre. V Sloveniji je malo ljudi, ki dovolijo trenerjem, da delajo tako, kot si želijo sami.

Nova generacija trenerjev na treninge in tekme ne hodi več z beležnicami, ampak z računalniki pod pazduho.

Nikoli nisem imel niti lista papirja. Doma sem razmišljal, kaj bom delal na treningu. Nisem nasprotnik moderne tehnologije, a ta nikoli ne more razmišljati tako kot človeška glava.

Kdo je v Sloveniji trener po vašem okusu?

Dobri so vsi tisti trenerji, ki imajo uspehe. Maribor ima z Milaničem najboljše rezultate, a tudi najboljše razmere za delo. Ima modernega športnega direktorja – menedžerja, ki ga konkurenca nima. Največja prednost Maribora je Zlatko Zahović, ne glede na to, ali ga imaš rad ali ne. On je tisti, ki dela veliko razliko pred Olimpijo, Domžalami, Gorico...

Na slovenski nogometni sceni so podrte vse zakonitosti, ki so pomembne za razvoj in napredek. Ker ni denarja, je prva liga postala tekmovanje mladih, golobradih igralcev, ki so veseli, če na mesec dobijo 1000 evrov bruto.

Obisk na stadionih pove vse o padajoči kakovosti slovenske klubske scene. Tragedija za slovensko ligo so tujci skromne kakovosti, ki niso magnet za gledalce, obenem tudi ne dvigujejo kakovosti igre. Ker ni prave konkurence in s tem boja za drese, mladi igralci prelahko pridejo do začetne enajsterice v članski konkurenci, predvsem pa se ne razvijajo in ne napredujejo. Zato se povsem neuveljavljeni igralci obnašajo zvezdniško, prehitro se jih primerja z messiji, ronaldi... Tragedija je, da morajo klubi za preživetje prodajati mlade igralce, ko so v najbolj občutljivih letih razvoja.

Kaj bi morala narediti NZS?

Poskrbeti za spodbudno in verodostojno okolje, da bi bili ljudje, ki imajo denar, pripravljeni investirali v nogomet. V nogometu je premalo nekdanjih nogometašev. NZS, združenje klubov, trenerska organizacija in sindikat igralcev morajo biti partnerji, ne pa tekmeci.

Zakaj je Maribor na slovenski sceni svet zase?

Ključ prevlade je v tem, da je Zahović igral na najvišji evropski ravni za največje klube, kjer se je naučil, kakšen je način dela, ki prinese rezultate. Zahović ščiti hrbet trenerju Darku Milaniču, da lahko dela v miru, in ga ne ruši, kar je pogosta praksa v preostalih klubih.

Vedno ste trdili, da je vaš klub Olimpija. Kako vidite novo Olimpijo?

Zelo sem razočaran. Olimpija, ki je bila nekoč pojem in gigant slovenskega nogometa, je v globoki senci velikega in urejenega Maribora, ki postaja vse bolj ugleden tudi v ostri konkurenci na evropski sceni. Ni največja težava, da je Olimpija na drugem mestu na lestvici, ampak s sedanjim ustrojem vodstvene strukture brez vizije nima prave prihodnosti, da naredi korak naprej že na slovenski sceni, kaj šele v evropski konkurenci.

Ali je Olimpija premalo ljubljanski klub, obenem je njen obstoj odvisen od enega človeka?

To je osnovni problem. Olimpija ne izkorišča gospodarskega, kadrovskega in intelektualnega potenciala Ljubljane. Pred nosom je imela Iličića in Berića, oba sta odšla v Maribor. Zahović je Olimpiji izpred nosa speljal še kopico reprezentantov v kadetski in mladinski konkurenci, ki so iz Ljubljane in okolice. Olimpija je bila nekoč vseslovenski klub, danes je to Maribor z igralci z vseh koncev države.

Kaj je rešitev za Olimpijo?

Da Mariboru spelje Zahovića in ga plača, da še v Ljubljani naredi velik klub. Drugega človeka za takšen projekt v Sloveniji, ki bi bil konkurenčen Zahoviću, trenutno ne vidim. Zahović je v klubu uveljavil kopico novosti v skladu z zahtevami modernega nogometa, predvsem pa zna poiskati igralce. Če bi imela Olimpija vsaj malo vizije, bi tudi Mariboru speljala kakšnega igralca in podžgala dogajanje na sceni. Zahović prodaja igralce Maribora za milijon, dva, kmalu jih bo za tri milijone evrov. Olimpija igralca proda za 100.000 ali 300.000 evrov in meni, da je naredila velik posel.

Redno spremljate tekme reprezentance. Največja težava je očitno izbira pravega selektorja. Kdo je sploh lahko selektor?

Možnosti sta dve. Selektor je lahko nekdanji vrhunski nogometaš, ki je igral v največjih klubih, ki je skozi igro tudi gradil uspehe in osvajal lovorike. Takšen primer je Srečko Katanec, ki ga je izbral Rudi Zavrl, ker je bil v nasprotju z njegovimi nasledniki nogometaš in je vedel, kaj potrebuje reprezentanca. Za nameček je zadel še z drugim uspešnim selektorjem Matjažem Kekom. Kaj pomeni igranje v velikem klubu, so dosežki Zahovića v Mariboru, saj je igral v okoljih, ki so gradila in imela igro. Seveda vsi nekdanji veliki igralci ne postanejo veliki trenerji. Druga možnost za selektorja je trener, ki je deloval v klubu, kjer je skozi procese treninga zgradil verodostojen model, v katerem ekipa igra nogomet in osvaja lovorike. Skozi takšen način igralci napredujejo, se razvijajo, slabi in leni pa v ostri konkurenci odpadejo.

Ali Slovenija ne zna delovati in izbirati po teh dveh kriterijih?

V Sloveniji je trenutno narobe svet, saj selektorja izbirajo lobiji, v ta sistem ste vključeni tudi novinarji. Le če si član lobija, si lahko selektor. Ob sedanjih neuspehih se pojavlja vprašanje in dilema, če je bil izbran pravi selektor, igralci in sistem igre. Dosežki so realna slika kakovosti moštva. Ob poskusih kopiranja modelov igre pozabljamo na skromno kakovost igralske zasedbe.

Ali je treba zamenjati selektorja Slavišo Stojanovića?

Da in ne. Ne poznam podrobnosti. Rezultati so slabši od pričakovanj, možnosti za nastop na svetovnem prvenstvu so zelo majhne. Lahko upamo na sanjski preobrat ali takoj začnemo pripravljati ekipo za kvalifikacije za evropsko prvenstvo leta 2016, da ne bo prepozno. Če ni rezultatov, je ključni problem delo selektorja. Težave s selektorjem so se pojavile, ker nimamo meril, kdo je lahko trener v klubu, kdo selektor, športni direktor... Ker ni kriterijev, je slovenska reprezentanca brez igre in rezultatov.