Po mnenju Gauweilerja se z odločitvijo Evropske centralne banke, da bo glede na situacijo tudi v neomejenih količinah odkupovala obveznice kriznih držav, pomembno zvišujejo tveganja za nemške davkoplačevalce, parlament, ki so ga izvolili, pa nad tem nima potrebnega nadzora. O tem, ali ima Gauweiler prav ali ne, bodo ustavni sodniki še odločali, brez posebne utemeljitve pa so zavrnili njegovo zahtevo, da ustavno sodišče prestavi današnjo sodbo.

Karlsruhe govori, Evropa trepeta

Nekaj čez deseto uro bo tako pet sodnikov in tri sodnice nataknilo svoje rdeče baretke in v dvorani drugega senata razglasilo sodbo, na katero čaka vsa Evropa. Zanjo so si ustavni sodniki vzeli več časa, kot ga potrebujejo sicer - namesto običajnih treh ali štirih tednov so za to razsodbo potrebovali tri mesece O tem, kako bodo danes odločili, obstajajo le ugibanja in nemški časopisi so včeraj predvideli različne scenarije.

"Karlsruhe govori, Evropa trepeta," so napoved štirih možnih sodniških odločitev naslovili na spletni strani časopisa Süddeutsche Zeitung. Po prvem bi se za kanclerko Merklovo vse izteklo idealno. Sodniki bi razglasili, da tako fiskalni pakt kot tudi evropski mehanizem stabilnosti (ESM) ne kršita nemške ustave in bi predsedniku države sporočili, da zakone lahko podpiše. Evropski mehanizem stabilnosti bi tako, kot je bilo predvideno 1. januarja, začel svoje delo in v evrskih državah bi v svoje nacionalne ustave ali proračunske zakone zapisali zavore zadolževanja. Končala bi se negotovost zadnjih mesecev, zaradi katere so se posojila na finančnih trgih za Španijo in Italijo še podražila, umirili bi se finančni trgi. Toda glede na to, kako je potekal postopek na sodišču do zdaj, je le malo verjetno, da se bo zgodil tako preprost scenarij.

Druga možnost predvideva, da bi ustavni sodniki prižgali zeleno luč za fiskalni pakt in evropski reševalni dežnik, vendar pa bi predsedniku države naročili, da zakone lahko podpiše le, če bodo izpolnjeni določeni pogoji. Nemčija bi morala zagotoviti, da se njen delež v 500 milijard evrov težkem reševalnem dežniku ESM s sedanjih 190 milijard evrov ne bi še povečal. Člen 8. pogodbe ESM sicer omejuje jamstvo vsake posamezne podpisnice na njen vnaprej določen delež, toda 25. člen predvideva, da se ta lahko poveča, če bodo iz mehanizma izstopile članice, ki so doslej jamčile, pa tega ne zmorejo več, ker same potrebujejo pomoč.

Neprijeten poraz za Merklovo

Po tretjem scenariju bi sodniki v rdečem zahtevali, da je mogoče pogodbe tako za fiskalni pakt kot tudi za ESM odpovedati. Trenutno omenjene pogodbe te možnosti ne vsebujejo, z utemeljenim razlogom. Politična in ekonomska učinkovitost teh pogodb je odvisna tudi od tega, kako zavezujoče so. Če jih je mogoče vsak trenutek odpovedati, potem je ta učinkovitost bistveno manjša.

Če bo sodišče zahtevalo, da se zagotovi možnost odpovedi obeh mednarodnih pogodb, pomeni to neprijeten poraz za kanclerko Merklovo, saj je bila ravno ona tista, ki se je v Bruslju najbolj trdovratno zavzemala za to, da se zavore zadolževanja po nemškem vzoru zapišejo v nacionalno pravo tako zavezujoče, da jih ni mogoče preklicati. Na veliko navdušenja s tem Merklova pri evropskih partnerjih ni naletela. Popustili so šele, ko je Berlin vztrajal, da bodo pomoč iz reševalnih dežnikov lahko dobile le tiste države, ki se bodo v svojih zakonih za vselej zavezale, da bodo zadolževanje držale na vajetih.

Dragocena previdnost guvernerja Draghija

Po četrtem scenariju naj bi sodniki v Karlsruheju ugotovili, da tako fiskalni pakt kot tudi ESM kršita nemško ustavo in bi predsedniku države naročili, naj ju ne podpiše. Ta možnost je od vseh naštetih še najmanj verjetna. Vse doslej so v ustavnih pritožbah sodniki sicer nemško vlado opozarjali na to, da mora tudi v odločitve, ki zadevajo prenos pristojnosti z nacionalne na raven Evropske unije, temeljiteje vpeti nemški parlament. Toda še nikdar doslej niso odločili proti poglabljanju Evropske unije.

Če bi se to vendarle zgodilo, bi imelo to obsežne posledice, predvsem pa bi veljalo, da je spodletel sedanji koncept reševanja evra, ki je temeljil predvsem na nemških idejah. Zamajalo bi se zaupanje naložbenikov na mednarodnih finančnih trgih, toda o tem, ali bi bil to res začetek konca skupne evropske valute, se pojavljajo povsem različna mnenja.

Če pade evropski mehanizem stabilnosti, potem še vedno ostaja prvi reševalni dežnik. Ta ima sicer za polovico manj denarja in svoje delo bi moral končati v drugi polovici naslednjega leta. Toda njegovo delovanje se lahko podaljša. Ob nedavni napovedi Evropske centralne banke o neomejenem nakupu obveznic kriznih držav je guverner Mario Draghi ta odkup pogojeval s tem, da krizne države zaprosijo za pomoč ESM ali pa začasni reševalni dežnik EFSF.