Aleš, ste pripravljeni na nove boje?

Seveda. Avgust je vsako leto najtežji mesec v sezoni, saj so priprave dolge in naporne. Fizično smo zelo dobro pripravljeni, nekoliko manj smo lahko zadovoljni s tekmami, ko so se pokazale luknje v igri. To je normalna posledica vseh dogodkov v klubu, saj imamo novega trenerja, nove obraze, navajamo se na nov sistem igre...

Ste v zadnjem obdobju opazili napredek?

Smo. Dogajali so se nam padci, kar moramo preprečiti. Tekme smo vedno izgubljali na podoben način, torej v roku desetih minut, ko je nasprotnik naredil razliko. Drugih petdeset minut smo bili enakovreden, če ne celo boljši tekmec.

Se nihanja v igri zgodijo zgolj zaradi novosti v moštvu, kot ste omenili?

Naš sistem temelji predvsem na tem, da mora vseh pet igralcev na ledu sodelovati. Če nekdo zamudi, se takoj pozna luknja, nasprotnik pa si ustvari igralca več in tako pride sam pred gol. Na tak način smo tudi dobivali večino zadetkov, kar pomeni, da moramo biti v obrambni tretjini kar se da najbolj zbrani.

Kje se še vidijo razlike v primerjavi s sistemom, ki ga je v zadnjih dveh letih in pol gojil Hannu Järvenpää?

Zdajšnji trener zahteva, da smo bolj agresivni, da zgostimo srednji del igrišča in nato bliskovito napademo. Če naredim grobo primerjavo - podoben način igre zahteva tudi reprezentančni selektor Matjaž Kopitar. Mälkiä je uvedel krajše treninge kot njegov predhodnik Järvenpää, a so ti toliko bolj zahtevni, intenzivnejši, več je ritma. Osebno mi je tovrsten način treninga ljubši.

Trener je med pripravami precej menjal napade. Vas je nazadnje postavil v drugo formacijo ob brata Pance.

Nekaj menjav je res bilo. Z Žigo sva bila vseskozi skupaj, menjave so se dogajale le na desnem krilu. Ocenjujem, da se je na zadnjih tekmah Žigov brat Eric dobro vklopil v igro. Upam, da bomo ostali skupaj in pokazali dobre predstave.

Lani ste imeli idealno sezono, ko sta bila na krilih Justin Taylor in John Hughes. Omenjenih ni več v Olimpiji.

To je bilo najuspešnejše leto v moji karieri, a v kolektivnem športu je vedno tako, da ne moreš vse življenje igrati z istimi igralci. Tujci so se odločili za prestop v druge klube, kjer je več denarja. Tudi sam sem imel možnost prestopiti v Beljak, a sem se predvsem zaradi družine odločil drugače, saj sem v Ljubljani videl nove izzive. Tudi s ponudbo Olimpije sem bil na koncu zelo zadovoljen. Ne vidim nobenega razloga, da z bratoma Pance ne bi ponovili lanskega izkupička prvega napada.

Bo letos težko ponoviti vnovičen naskok na polfinale EBEL?

Verjamem, da smo tega zmožni. Če gledamo v celoti, je bila zadnja sezona prav gotovo najboljše leto Olimpije v EBEL, saj smo bili konstantno v zgornji polovici lestvice. Takšne želje imamo tudi letos, prvi cilj pa je kajpada končnica. Zavedamo se, kako pomemben je začetek, saj si ne želimo nabrati zaostanka že v uvodnih krogih. Tekme se zmagujejo v obrambi in tudi tokrat bo tako.

Kaj lahko pričakujemo danes?

Že tekma z Dunajem bo pomembna. Za zdaj se ne obremenjujemo z nasprotniki, ampak se osredotočamo le nase, na svoj način igre. Med sezono lahko bolj preučiš tekmece, zdaj je še pri vseh preveč ugank. Drži pa kot pribito, da je v EBEL vsaka tekma težka.

Kako kot Ljubljančan in kapetan Olimpije gledate na položaj Jesenic?

Zelo mi je žal Jesenic. Za naš hokej je njihova agonija slab signal. EBEL nam vendarle ponuja stik z vrhom, zdaj pa te lige na Gorenjskem ne bo več. Tudi v državnem prvenstvu je zelo pomembno, če imamo več dobrih ekip. Slišal sem, da Jeseničani to zimo sploh ne bodo igrali, zato jim želim, da bi se klub čim prej postavil na lastne noge.