Praktično ga ni načina, na katerega mu še ne bi uspelo doseči gola. V času Ronalda in Messija, ko številka devet ni več to, kar je bila nekoč, je 26-letni Kolumbijec eden redkih vrhunskih klasičnih napadalcev, kot so bili nekoč Jürgen Klinsmann, Marco van Basten, Alan Shearer... Falcaa odlikuje neverjeten občutek za pravšnji trenutek, ko se je treba odkriti in skočiti v kazenskem prostoru. Igra z glavo je ena od njegovih specialnosti. Če ne verjamete, vprašajte Sergia Ramosa, ki se mu že dolgo ni zgodilo, da bi ga nekdo tolikokrat preskočil, kot ga je ravno nogometaš Atletica iz Madrida. Po slogu igre ta včasih spominja na Filippa Inzaghija, a z bistveno razliko. Italijan je vse dosegel z branjem igre in izjemno strastjo, vseskozi je igral pod vplivom visoke napetosti, kot so nekoč zapisali italijanski mediji. Falcao zna poleg naštetega še igrati nogomet.

V treh letih, odkar se je iz argentinskega River Plata preselil v Evropo, je postal najboljši klasični napadalec na svetu. O tem se strinjajo mnogi, tudi nekdanji trener Barcelone Pep Guardiola. Kako nelagodno se tekmec počuti, ko na plan udari neustavljiva sla po doseganju zadetkov, so v petek izkusili nogometaši Chelseaja, ki jim je v enem polčasu v evropskem superpokalu zabil tri gole in še dvakrat stresel okvir vrat. Lastnika londonskega kluba Romana Abramoviča je tako navdušil, da naj bi že med polčasoma ponudbo zvišal na 40 milijonov evrov. A madridski Atletico želi več, vsaj 55 milijonov. Angleški mediji poročajo, da bo Abramovič zahtevam ugodil že pozimi. Da je Falcao ostal pri Atleticu, je bilo presenetljivo. Zanj se je namreč potegovalo več klubov, zadolženim Los Colchoneros (žimničarjem, op. p.) iz Madrida pa bi finančna injekcija prišla prav. Kako blizu prestopu (poleg Chelseaja je bil menda največji interesent bogati ruski klub Anži Mahačkala) je bil, potrjujejo besede nogometaševega očeta Radamela Garcie starejšega. Ta je dejal, da na tekmo superpokala v Monako ni prišel, ker je mislil, da bo njegov sin že pred tekmo zapustil klub. Dodal je, da je Ramadel že kot otrok oboževal Chelsea in da si nekoč želi igrati v angleški ligi. Še en podatek, zaradi katerega morebiten prestop v London pozimi ne bo presenetljiv.

Oče je imel pomemben vpliv na kariero najboljšega kolumbijskega nogometaša in verjetno najboljšega napadalca vseh časov, kajti tako po številu golov v Evropi kot drugih uspehih je že presegel Faustina Asprillo. Že z imenom Falcao, ki mu ga je izbral, je sinu v zibelko položil nogometni duh. Poimenoval ga je namreč po brazilskem nogometašu, ki je blestel v sedemdesetih in osemdesetih. Nogometaš je bil tudi Radamel starejši, a povsem drugačen kot njegov sin. Bil je branilec, igral pa je v kolumbijski ligi. Igral je tudi za Indenpendiente Santa Fe, medtem ko je Radamel mlajši pesti stiskal za velikega tekmeca, Milionarios iz Bogote. V glavno kolumbijsko mesto se je preselil kot najstnik in tam opravil nogometno gimnazijo.

Falcao za seboj nima otroštva, polnega revščine in negotovosti, kot mnogi njegovi kolegi iz Južne Amerike, ki jim je uspelo v Evropi. Zavoljo očetove nogometne kariere je imel izpolnjene pogoje, da je lahko večino časa razmišljal zgolj o žogi. Okoli te se je vrtelo vse, kajti že v rosnih letih je bil programiran za nogometnega zvezdnika. Rojen je bil na severu države, priljubljenem med turisti. V najstarejšem kolumbijskem mestu Santa Marti, kjer je življenje končal slavni borec za neodvisnost južnoameriških držav Simon Bolivar. Odraščal je med krasnimi plažami Karibskega morja in goratim nacionalnim parkom Sierra Nevada. Obdobje otroške brezskrbnosti se je hitro končalo. Pri enajstih letih je prvič zapustil Južno Ameriko in odšel v Amsterdam, kjer ga je v svojo nogometno šolo vabil Ajax. A domotožje je bilo premočno, zato se je vrnil in kmalu zapustil rodno mesto ter se napotil v Bogoto. Pri 17 letih so ga na tekmi mladinskih reprezentanc opazili pri argentinskem River Platu. Preselil se je v Buenos Aires, kjer je igral tudi skupaj s sedanjim članom Barcelone Javierjem Mascheranom, preden je podpisal prvo profesionalno pogodbo, pa je začel tudi študij novinarstva. Če bi poročal o samem sebi, bi težko našel kakšno šibko točko, ki bi jo bilo vredno kritizirati. Z grenkobo bi verjetno pisal le o poškodbi kolen, v katerih tiči razlog, da je zablestel nekoliko kasneje, kot bi si želel.

A je težave prebrodil in bil že v Argentini eden najboljših napadalcev. Opazili so ga v Portu (imel je tudi ponudbo Deportiva iz La Corune) in za štiri milijone evrov je leta 2009 prišel na Portugalsko, kjer je njegova zvezda zasvetila nad celim svetom. V sezoni brez poraza je pred dobrim letom dni s Portom postal prvak evropske lige in bil tudi najboljši strelec tekmovanja. Sledil je prestop v Atletico iz Madrida za 40 milijonov evrov in še en naslov prvaka ter najboljšega strelca v evropski ligi. El Tigre (tiger, op. p.), kot ga je poimenoval soigralec pri River Platu, se je, še preden je postal slaven in podobno kot Simon Bolivar svojemu mestu v ponos, poročil z Loreley Dahiano Taron, Argentinko nemških korenin, ki jo je spoznal v cerkvi. Vera mu veliko pomeni. Je tudi podpornik dveh cerkva v Kolumbiji, v zasebnem življenju pa ohranja resen imidž, v katerem ni prostora za dolge nočne izlete in druženje z lahkimi dekleti.